Otliško okno in polž.

Za zadnjo letošnjo turo se nas je zjutraj pred Halo Tivoli zbralo 21 članov.
Zapeljali smo se do Dolgega mosta, kjer smo nato zapolnili 30 sedežni avtobus, potem pa nadaljevali po avtocesti do Ajdovščine. Od tu je sledila še krajša vožnja mimo hidro elektrarne Hubelj in ostankov Fužin do samega izvira Hublja , kjer je bilo naše izhodišče. Izvir je izredno slikovit ob visoki vodi, ki v mogočnih slapovih pada z višje ležečih bruhalnikov. Zaradi sušnega obdobja smo se morali zadovoljiti z bolj skromnim pretokom.
Zjutraj, ko smo se napravljali so bile temperature še krepko pod ničlo, tako, da so prišle prav rokavičke in flis.
Po četrt urni hoji smo bili že na soncu, pa tudi strmina nas je že krepko ogrela.
Med potjo smo se srečali z obeležjem ,, hudičkom,, kjer ena od legend opisuje kako je hudič napravil Otliško okno ko se je spotaknil pri prestavljanju Čavna in tovorjenju zlatih stebrov.
Nadaljevali smo pot mimo Malega otliškega okna do razpotja. Tu je sledila daljša pavza, malica in sončenje.
Po pavzi smo se spustili do znamenitega Otliškega okna in naredili obvezno skupinsko fotografijo.
Seveda okna nismo zaprli, saj je 12m visoko in 7m široko. Po ogledu in številnih fotografijah smo se podali še do druge znamenitosti, to je,, kamnitega polža,,. To je delo arhitekta Damjana Popelarja, ki je skušal povezati naravo in kulturo, ter notranjost zemlje z vesoljem.
Po tem ogledu smo se vrnili po isti poti nazaj na izvir Hublja.
Sledila je vožnja v Vipavo, kjer so nas postregli z okusno enolončnico. Po prijetnem druženju smo se zadovoljni in polni lepih vtisov odpeljali nazaj proti Ljubljani.
Veseli smo bili, da smo lahko še zadnje dni decembra doživeli krasen sončen dan.
Lepo vas pozdravljam,
Zlatko

Hits: 8