Bovški Gamsovec, Razor in Planja

Sobota 18. in nedelja 19.8.2012
Vodnik: Dušan Debevec
Pomočnik: Marjan Klančar
Število udeležencev:7
Zgodovina:
Prvi je na Razorju bil botanik dr.Otto Sendtner iz Munchna leta 1842. Povzpel se je iz Zadnjice prek Kriških podov. Leta 1888 pa je steno preplezal dr. Julius Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Po njem je tudi poimenovana ta smer.
Pogačnikov dom
Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. PD Radovljica ga je začela graditi leta 1948. Odprli pa so ga 7. oktobra 1951. Poimenovali so ga po Jožetu Pogačniku (1927-1951), načelniku gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil v Mlinarici na poti k otvoritvi doma. Leta 1983 so iz Zadnjice zgradili tovorno žičnico, ki so jo v letih 2001 do 2003 obnovili. 15. septembra 1985 pa so v zgornji postaji odprli bivak z zimsko sobo.
Opis izleta:
Kot že tradicionalno, kadar se namenimo proti Gorenjski, se nas je sedmerica nakapljala na Tivolsko parkirišče v zgodnjih jutranjih urah. Od tu smo se z dvema avtomobiloma odpeljali v dolino Vrata do Aljaževega doma. Čisto in sveže sobotno jutro pod mogočnimi vršaci, ki so vznemirljivo vabili ta dan k sebi, nam je dalo potrebnega zagona za dolgo in naporno pot, ki je bila pred nami. Skozi Sovatno do Dovških vrat, od tu na Bovški Gamsovec in nazaj ter do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Prvi del poti (skozi Sovatno) je bila prava vaja za vzpon na Razor, ki nas je čakal naslednji dan. Tu imam v mislih predvsem veliko truda jemajočega melišča. Pa ni bilo posebnih težav, kar je pri tako izkušenih planincih tudi za pričakovati. Z več odmori smo ne le navlažili usta in grlo, pač pa tudi izkoristili za čudovit razgled po mogočni Triglavski steni, ki je od tu še prav posebno razkošna. Z Dovških vrat, od koder smo uzrli Kriške pode, smo jo mahnili proti Bovškemu Gamsovcu. Nekaj malega jeklenic in klinov nam je služilo na poti, ki s te strani žal zavrne tiste s preobilnimi dimenzijami, saj se skozi ozek prehod razklane skale ravno še prerine normalno grajen človek. Pa ni skrbi, ker oni prvi tako in tako ne hodijo po takih poteh. Nad nami so nas motrili trije kozorogi, verjetno da ne bi zašli s poti ali utrgali kakšno planiko. Dobre pol ure nam je vzelo od Dovških vrat, da smo stopili na vrh, ki nam je zato pošteno poplačal. Razgled, da ti vzame sapo: SZ globoko pod nami Kriški podi, kjer na sredini kraljuje Pogačnikov dom, nad njimi pa ponosen Razor s sosedo Planjo. Od Kriških jezer se je dobro videlo največje Spodnje Kriško jezero, manj Zgornje Kriško jezero, ki je med drugim naše najvišje ležeče jezero (2158m), med tem ko Srednje Kriško jezero, ki leži najbližje domu, našim očem ni bilo dosegljivo, ker leži v zelo globoki kotanji. Proti S Kriške pode ograjujeta Križ (2410m) in Stenar (2501m), med njima daleč v ozadju pa se steguje Škrlatica (2740m). Oster in nazobčan greben povezuje Bovški Gamsovec z najbližjim sosedom, JZ ležečim Pihavcem(2419m), naš očak Triglav pa na JV nad razvpito Triglavsko severno steno. In še brhka hči planin, ki si že stoletja utira svojo pot skozi eno naših najlepših alpskih dolin, daleč spodaj na Z.
Potem ko smo sestopili nazaj do Dovških vrat, smo jo ubrali dol proti našemu prenočišču. Ker smo imeli še dovolj časa na razpolago, smo ga koristno izkoristili za ogled Spodnjega Kriškega jezera. Previdno smo obhodili kristalno čisto vodo in prav mikalo nas je, da poskačemo v osvežujočo kopel in se ohladimo. Seveda, ostali smo le pri sanjah, kar pa je tudi prav, saj moramo pustiti ta gorski biser nedotaknjen, če hočemo, da ga ohranimo. Nočno življenje je ženska ekipa, ki je bila tokrat v večini, preživela na skupnih ležiščih, Duško, naš predsednik, na zasilnem, Marjan ‘pomočniško’ v drvarnici ob domu, jaz pa kar na prostem pod zvezdnim nebom.
Tudi naslednji dan je obetal pester program , zato se nismo kaj dosti obirali in zgodaj odrinili k našemu visoko gorskemu cilju, ki se nam je razkazoval v vsej svoji veličini in lepoti. Hodili smo počasi in ubrano, malo više gori pa nas je rdeča tabla opomnila, da stopamo po geološki poti. Nič čudnega, saj je tu nekoč bilo morje, seveda precej nižje kot je danes, ko se je tekom časa in delovanja zemeljski h sil nekdanje morsko dno dvignilo in ustvarilo neverjeten relief, katerega priče smo sedaj. Pri ustvarjanju današnje podobe je imel veliko vlogo tudi ledenik, ko se je zaradi otoplitve po zadnji ledeni dobi umikal v dolino. Z malo negodovanja smo napredovali po zoprnem melišču, ki ga kar ne zmanjka. Ampak za lepo doživetje se je vredno potruditi. Ustavili smo se pri votlini tik ob poti, kjer je vel prijeten hlad in je kot nalašč za krajši počitek. To nam je dobro delo za napad na zadnje najbolj strmo melišče. Malo pod vrhom smo prečkali dokaj sveže nasuto kamenje, ki se je nedavno sprožilo čez pot. Tudi zadnji najzahtevnejši del s plezanjem smo opravili brezhibno. Vrh Razorja: veselje, sreča, čestitke. Razgled pa spet tak kot prejšnji dan:za bogove. Kar več kot ducat se nas je nagnetlo na sorazmerno majhnem prostoru, gor pa so prihajali še drugi, zato se nismo prav dolgo zadrževali in vrh prepustili še ostalim pristopnikom. Pazljivo smo sestopili do sedla Planja, kjer na hitro pade odločitev: gremo še na Planjo. Preverili smo vodne rezerve in se v naglici reorganizirali. Odložili smo odvečno prtljago in se po zahtevni poti odpravili še na Razorjevo sosedo. Kakšna lepa, skrivnostna divjina: stene, ki prepadno padajo v Mlinarico, dva stolpa, od katerih ima eden težave z ravnotežjem in se utrujeno naslanja na Planjo, mrzla sapica, ki se zaganja iz mračne globeli….Po nagnjenem pobočju dosežemo vrh, ki nam je imel spet kaj novega za pokazati. Zadovoljni ob doseženem smo se spustili nazaj na sedlo Planja, ki je hkrati tudi križišče poti z Vršiča, Prisojnika in Mlinarice. Od tu pa še do Pogačnikovega doma, kjer smo si privoščili daljši odmor s krajšo analizo. Polni vedrine in lepih vtisov smo zapustili Kriške pode in se podali skozi Dovška vrata in Sovatno nazaj do Aljaževega doma, kjer sta nas zvesto čakala jeklena konjiča.
Poslovili smo se z željo, da naslednjič spet skupaj podoživimo podobno planinsko avanturo.
Dušan Debevec
Slike

Hits: 15