Zimski tabor PD Iskra Ljubljana v Planici, od nedelje 6.2.-9.2.2022
Spoštovani planinski prijatelji! Hvala za nadvse prijetno in poučno druženje na zimskem taboru v Planici. Udeležila sem se ga prvič, upam da bom v vaši družbi lahko še kdaj. Prijavljenim, ki se ga tokrat niso mogli udeležiti iz različnih razlogov želim, da jim bodo okoliščine naslednjič bolj naklonjene. V nedeljo smo se še pred namestitvijo v depandansi Hotela Dom Planica, dobro razpoloženi in v sončni zimski pravljici odpravili na sprehod do Doma v Tamarju. Po krajšem postanku pa pot nadaljevali do Črnih vod, kjer so slapovi zdaj zaledeneli in primerni za izkušene plezalce. Dva smo srečali, poimenovala sta ledene slapove in povedala nekaj o tehniki lednega plezanja in varovanja. Mi smo se zadovoljili z opazovanjem okoliških gora in se v svojem ritmu počasi vrnili do depandanse. Okusni večerji je sledilo sproščeno druženje.
Ob prihodu v nedeljo sem opazovala smučarski vrvež v Kranjski gori in množico tekačev na urejenih stezah okoli Rateč. Nisem si mislila, da si bom v ponedeljek tudi sama obula sposojene čevlje in stopila na tekaške smuči. Podlegla sem kratkemu Sanjinemu prigovarjanju in se prepustila potrpežljivima učiteljema Mojci in Rafaelu. Ob navdušenem učenju nove veščine je dopoldne prehitro minilo.
Popoldne smo se odpeljali do Jasne in ob gorskem potoku Velika Pišnica prehodili šest kilometrov dolgo pot v Krnico. Na postopoma vzpenjajoči se poti smo srečevali tudi bolj ali manj mlade sankače in delili navdušenje nad vršaci ki so nas obkrožali. Na večino njih ste se kot izkušeni planinci že tudi povzpeli.
Na predvečer osrednjega slovenskega kulturnega praznika smo brali Prešernovo poezijo, tudi tisto zabavljaško, malce zamolčano, a dobrovoljno, odlično in odločno jo je odigrala Naca, vse prisotne pa krepko nasmejala. Špela je bila prikupna pikapolonica v istoimenski pesmi Mire Voglar, Nadja pa častita mati v Turjaški Rozamundi. Do Planice že dolgo ni več železne ceste, vseeno smo štiri Kranjice prepričevale Rafaela, da mu bo najlepše doma oziroma na zimskem taboru z nami. Draganu je do preobleke v odločnega prometnika pomagala Nada. Vesna in Andrej sta prepričljivo zaokrožila igralske vložke. Lepo vas je bilo videti tudi v raznolikih vlogah. Za odlično vino je poskrbel Fedor, na predvečer svojega rojstnega dne.
V torek smo nadaljevali s hojo. Nekateri od Doma v Planici do jezera Jasna in nazaj, druga skupina se je zapeljala do Jasne in po dobrih dveh urah in pol prišla do simpatičnega Mojčinega doma na Vitrancu. Dereze in nekaj previdnosti je ob strmi poti prišlo prav. Pri koči smo se predajali sončnim žarkom, dobrotam iz koče in naših nahrbtnikov. V Kranjsko goro smo varno sestopali ob smučišču Bedanc. Čudovit dan se je nadaljeval v ravno tak večer. Mojca nam je predstavila zgodbo Johanne Stein, učiteljice z Dunaja, ki se je ponesrečila pod Poncami. V dunajskem časopisu je zasledila zahvalo njene sestre Slovenskemu planinskemu društvu. Z vztrajnostjo je razpletla klopko življenske poti omenjene gospe. Ob tem smo izvedeli nekaj zanimivosti o kranjski sekciji Nemško-avstrijskega planinskega društva. Označevali so planinske poti in gradili koče še pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva. Z zanimanjem smo nato prisluhnili tudi ga. Zdenki Norčič. Pokazala nam je medalje moža Bogdana, ki je bil kar enajstkrat zapovrstjo državni prvak. Večkrat smo si pogledali tudi posnetek skoka iz leta 1977 ko je pristal pri legendarnih 181 metrih.
Ob koncu tega zanimivega večera je Marjan predstavil lepo urejeno spletno stran PD ISKRA. Vredno jo je čimvečkrat obiskati in se seznaniti z njeno bogato vsebino.
V sredo so nekatere že klicale obveznosti, ostali pa smo se v krasnem dnevu povzpeli še na Peč, tromejo med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Na stičišču treh jezikovnih skupin in kultur je postavljen spomenik razumevanju in prijateljstvu med narodi. Na njem piše tudi: DOSEČI SVOJ NOTRANJI MIR JE ČLOVEKOVA NAJVEČJA POTREBA ( ŠriČinmoj). Mi smo v treh dneh prijetnega druženja naredili mnogo za oboje, dušo in telo. Hvala vsem in vsakomur posebej.
Pri karavli smo se dobili s kolegicami, ki so se pri njej prepustile sončni kopeli in skupaj smo sestopili v Rateče. Zgodaj popoldne smo se zadovoljni odpravili na svoje domove.
Vabim Vas k ogledu fotografij, ki bodo povedale mnogo več o vzdušju, ki je bilo na tokratnem zimskem taboru kot tole besedilo.
S hvaležnostjo sem ga napisala Meta Jakoš
Ljubljana, 10.2.2022
Klik na sliko za ogled albuma
Hits: 164