Pohod na Primož nad Pivko in ogled vojaškega parka.

8 Februar je dan, ko smo v društvu skoraj vedno organizirali izlet iz Hrastnika na Kopitnik in nato v Rimske toplice. Ob coroni in kopici drugih izletov in pohodov na katerih so ta dan sodelovale naše planinke in planinci se ta pot počasi  opušča. Da pa ob kulturnem prazniku izkoristimo prosti dan smo tudi letos izvedli en prijeten izlet na Primož nad Pivko in za ogled vojaškega parka v Pivki. Iz Ljubljane in nekateri iz Borovnice smo se z Mednarodnim vlakom za Reko zapeljali do našega izhodišča nasproti železniške postaje Pivka.   Zbralo se nas je kar 32. Čeprav je skoraj celo vožnjo počasi naletaval sneg nas je ob izstopu z vlaka celo pričakal sonček in seveda kar močna burja. V postajni avli smo se najprej nekoliko pogovorili in se potem odpravili  proti našemu cilju. Že v začetku smo videli hribček na katerega se bomo povspeli. Pot je bila večinoma kopna, le tu in tam kakšna zaplata poledenelega snega, za kar pa ni bilo potrebnih derez.  Ob počasni in previdni hoji smo kmalu prispeli do prvih informativnih tabel in do najvišjega vrha . Primož je 718 m visok vrh, ki se nahaja južno do jugovzhodno od Pivke. Zaradi idealne lokacije s pogledom na celotno Pivško kotlino, pa so Italijani v času med obema svetovnima vojnama v popolni tajnosti na njem zgradili obsežen vojaški objekt s številnimi rovi in bunkerji. Utrdba na Primožu ima skupaj 471m podzemnih rovov, ki so vkopani v živo skalo ter zglajeni z betonom. Nekatere utrdbe okrog Pivke so Nemci v strahu pred partizani leta 1944 poskušali razstreliti, med njimi tudi največje na Primožu, vendar jim je to le delno uspelo

Tu smo dvakrat obkrožili vrh hriba, da smo si lahko ogledali in prebrali večino teh tabel z zanimivimi opisi.  Z vrha smo se potem najprej spustili po dokaj strmem klancu in nadaljevali ob  burji do prvega nekoliko daljšega postanka. Nadaljevanje poti je bilo po kolovozu delno tudi po Krpanovi poti proti Narinu, vendar smo ob križišču poti potem le zavili desno proti poligonu za urjenje vojakov, ki so sodelovali na Soški fronti. Tu  smo videli kar nekaj skopanih rovov in spodkopano kaverno, ki je sedaj opuščena, Po kratkem ogledu smo že kmalu nadaljevali pot do muzeja, ki je bil naš današnji cilj. Po opravljenih obveznih opravkih, kot je vstopnina nas je receptorka kmalu nato napotila skozi vhod in tako tudi na naš ogled muzeja.  

V muzeju smo večina hodili po svoje, saj je bila ob prazniku tu velika gneča. S pestrostjo eksponatov in bogastvom zbirk prinaša obiskovalcem edinstven vpogled tako v nacionalno, kot v svetovno zgodovino. Ob ogromno zanimivosti muzeja in video posnetkov si seveda vsega natančno nismo mogli ogledati in prebrati, saj smo imeli v gostišču naročeno kosilo in tudi vlak za povratek naj nas nebi čakal.  Po skoraj dve urnem ogledu smo se tako odpravili do gostišča Herman nasproti postaje, se okrepčali in se ob 16,25 z vlakom odpravili proti domu.     

Marjan