Pot na Sveto Višarje in Kamnitega lovca

Spomini so še sveži in zato jih delim z vami še danes. Danes dne 9. Malega Srpana 2016-tega leta so se člani PD Iskra iz Ljubljane kot po navadi odpravil dobro voljo v hribe iskat. Tokrat smo šli na Sveto Višarje nekateri pomolit in na Kamnitega lovca kak kamen v dolino zvalit. Lepo pripravljeno in s skrbjo poslano vabilo sem tokrat žal spregledal. Ma ni ne prvo ne zadnje, da sem iskren z vami. Tudi tisto, da moram met čelado. No tut brez dnarja sem bil, dokler ni Franci odprl denarnice še zame. Dokler imam Francija mi samo reče: »Poberem te ob zori!«
Naj si dovolim za anale in delno povzamem vabilo:
»Potek izleta: Iz Ljubljane se čez Rateče napotimo do Trbiža in naprej proti Vidmu. Zavijemo do Žabnic, kjer se nedaleč od spodnje postaje žičnice za Višarje začne romarska pot. Nadaljujemo do razpotja za Višarje, kjer se lažja skupina odloči za počitek, ostali pa naprej do Kamnitega Lovca.
Žabnice (Camporosso in Valcanale) – Sv. Višarje 2h 30 min; Sv. Višarje – Kamniti Lovec (Cima del Cacciatore) 1h 30 min, povratek 3 h; skupaj 7 ur hoje.
Oprema: Primerna pohodna obutev in oblačila, rezervno perilo, zaščita proti soncu in dovolj tekočine, za Kamnitega Lovca obvezna čelada. Ker gremo v tujino, je obvezen veljaven osebni dokument s sliko.
Značaj ture: Tura je do Višarij nezahtevna označena pot, z višinsko razliko 900 m. V nadaljevanju do Kamnitega Lovca je zahtevna označena pot z dodanimi 300 višinskimi metri.«
V njem je res vse njuno za na pot. Lepih 1200 m x 2 višinske torej! Dobr, da nism prej bral tega….

Že obrani zori, dasiravno je to zame še sredi noči, bilo nam je treba vstati. Ob štirih ali nekaj čez sem dvignil trudno glavo. Hop, hop, hop – čaj, zajtrk, nabašem ruzak in že preskakujem stopnice ter vmes preklinjam, ker ne najdem pravih gat, da nam mel spet ožuljenih prašnikov. Že sta Franci in Jan na vratih in hajdi od doma. Slab kilometer stran pri Neredu skupaj s šoferjem Ivanom zajahamo čisto nov marcedesov bus (naročnik ne Iskra ampak Franci) in ga poženemo v Tivoli po preostanek ekipe. Priborim si sedež takoj za šoferjem in se ne ločim več od njega. Gledam na eno oko in gluh sem še na obe ušesi, ko se preostalih 20 planincev zbaše mimo mene. Naslednja nejasna slika je nekje v Trbižu, ko na mikrofonu slišim komentar o šopingu v prejšnjih časih (le kdo drug kot Franci). Konec poti, parkiramo ob vodi… Aufšten!
Ob sedmih in nekaj, če me spomin ne vara, smo tako v Žabnici zagrizli v goro. Vonj po vlagi prejšnjega deževnega dne se je vlačil me drevjem dolgo časa. Hvala bogu je jutranji hlad še preganjal soparo in tečnobo prihajajočega vročega dne. Voda teče iz vseh por matere zemlje in prijetno žuborenje nas spremlja pri hoji. Dokaj hitro se povzpnemo skozi gozd po peščeni cesti, vmes le manjši skoki na prečkajoče planinske potke. Vodniška struktura kot se šika, ata kozel Roman nekje na čelu, na začelju pa mama koza Dora kot pometačica in njen pomočnik ter mentor današnjega vodnika Jan. Organizatorka ture Adrijana spredaj in še paparazzi… Pa spet ga je povsod dovolj. Vmes med njimi mi kot nemirna in razposajena deca. Spremljamo romarsko pot s postanki križevega pota. No tu očitno vedo kako popestrit vzpenjanje v hrib. Vmes dovolj postankov, da se napijem in pojem banano.
Prilezemo nekako brez večjih težav do razpotja kjer se bosta ločili skupini na Sv. Višarje in Kamnitega lovca. Seveda med nami Sloveni brez razprtij ne gre, a s skupnim trudom, medsebojnim posluhom in dobro voljo bomo razrešili tudi te. Le malce potrpljenja in odrekanja… pa bo. Sicer imam tokrat srečo pa s tujo slabo voljo premostim svojo nemarnost in dobim na posodo rozasto čelado. Nato kar poletim za skupino v prednosti na Kamnitega lovca. Hitro mi pojenja sapa v strmi breg v žgočem soncu. Na vrhu neizprosno bele in preklemansko pregrete pečine ulite iz betona si vzamemo odmor za malico. Je pa domače sveže korenje carsko za grizljanje. Res lepo je bit del ekipe, ki zna delit dobro in slabo. Spet sem zadnji, ko pobiram svoje smeti.
Tempo ni prehud, na trenutke celo prepočasen saj se neprestano trkam nekomu v rit. No potem se le zalaufa ta reč. Poševno prečimo celotno pobočje Višarskih glav do vznožja Kamnitega lovca. Strma melišča so poraščena z borovci. Ti so vidno utrujeni od udarcev zimskih plazov in objeti s koščenimi prsti skalovja izdrtega iz nedri matere Zemlje. Pride postanek za pitje in čelade gor. Jupi moja rozika je tu! Dvig od tu je dovolj hiter in strm, da ne mislim na neumnosti. Za trenutek se ustavimo pri obeležju nekemu planincu, ki ga je že pred leti zasul plaz. Sledi še krajši vzpon do začetka dimnika, ki je ovešen z zajlami in poln krušljivih skal. Na koncu le teh pa sedlo, ki je kot idealno za slikarjenje. Še nekaj metrov na desno in že smo na vrhu, kjer kraljujeta romarski križ in zvonec za srečo. Na levi sosednji vrh, ki ga vidijo skozi daljnogled tudi punce na Sv. Višarju.
Z mislimi na vrhu popolnoma nekje drugje, proč, na nekem drugem hribu. Le kje je ona danes?! Pogled zaplava na okoli. Na severovzhodu nekje se dviga očak Mangart, spoštljivo je njegovo ime. Južneje še Kanin pa nekje zadaj tudi Krn. Na jugu Montaž. Pred nami kot pod nogami Sv. Višarje s svojim zelenilom in belino kamna, na koncu pa gondola in križ. Še polno nekih špic je naokrog katerih imena sem pozabil. Tudi jaz naredim nekaj fotk in ujamem Mangart v objem križa. Drugi ne zaostajate za mano. Fino, da je v teh časih film zastonj. Uuuha na moji desni bjonda ravno slači majico pa jo že zakrije tip, jaz se pa skoraj zvalim v dolino. Sledi kratka malica in bumf nazaj po zajlah v dolino. Tokrat smo pošteno hitri. Ne brez razloga, saj se meglice zbirajo in grozijo. Mangart v daljavi si že nadeva temno kapo. Temni oblaki v daljavi dišijo po dežju. Ob vznožju čelade dol pa spet le brž čez melišča nazaj do ceste na Sv. Višarje in spet v breg po razbeljeni belini. Za nekaj slik se ustavim pri obeležju 650 letnice višarske romarske poti. Puff kot kafra vsi nekam zginejo. Okrog ovinka in naletim na zalednika, ki čakata name. O drugih ne duha ne sluha. V cerkvi je ohcet, zato mi in tudi ne ženinov pes ne smemo not. Dol po bregu na terasi končno najdem zbrano vso ekipo za veliko mizo pod marelo v senci. Prav prijetno potegne vetrc, le oblaki mi niso nič kaj všeč. Pirček pade na plodna tla, le 4,5 € za trenutek zaskeli pod prsti. Kelner je res car, hiter kot blisk in spreten kot vrtavka, zato si zasluži tringlt.
Dana mi pove, da so se mele punce na Višarju prav fino. Malce so obkrožile hrib po dolgem in počez. Privoščile so si še uverturo poročnega slavja saj jim je bend odšpilal pesem ali dve. Naletele so na slovensko mašo in govorile z upokojenim škofom Uranom, ki je celo Janova žlahta. Vzele so si tudi čas in z daljnogledom lovile utrinke oddaljene okolice.
Spust v dolino ni nič posebnega le, da hvala bogu uberemo drugo pot v senci gozda in ne po izžgani smučarski strmini. Nekje vmes čutim prve dežne kaplje a potem le ni bilo nič od pohladitve. Švic mi teče v potokih. Med spustom po široki in urjeni cesti se stroga struktura skupine razpusti a nič zato, vodniki še vedno pokrivajo čelo in rep, pohvalno. Na izhodišču že čaka bus. Med tem, ko drugi raztezajo ude in preganjajo musklfiber naslednjega dne, jaz raje ubežim skozi goščo do lepo meliorirane struge hudournika. Bistra voda klokota kot vino med pretakanjem. Vsaj enkrat vem, da me nau paparazzo izza grma ujel v gatah v vodi do kolen. Ahhhh kero ugodje, nekaj trenutkov v ledeni vodi! Že nekaj minut kasneje se v polni postavi odpeljemo proti domu.
Na poti domov obvezen postanek »Pri Aljažu«! Domača Marinka z bujnim oprsjem in belo osončenimi kopalkami pod poletno oblekico nas veselo postreže, izza vogla prihrumi še mama s polnim pladnjem. Zagrebem se za prvo kremšnito, ki jo sanjam že od piva na Višarju. Boste pa drugič dobil svojo, jebiga tak je svet! Kratek sestanek kot povzetek ture in še malce debate v pregreti sobi pa hajdi nazaj na bus. Na poti domov od »Aljaža« spet mižim pa ne morem vsaj tja do Kranja ne preslišat Francita in Jana na mikrofonu. Po Kranju z enim očesom še ujamem Šmarno goro in slišim Francita peti v mikrofon pa je tu že spet Tivoli. Mi trije in šofer četrt ure po izkrcanju glavnine parkiramo jeklenega konjiča v garažo na Lavrici. Po mrzlem piru in kafetu pa se res obrnemo domu.
In na koncu naj se vam še zahvalim za prijeten dan, prijatelji!
Še en izposojen verz:
Mali srpan
Lej, ktir so poleti
pred zarjo vstajáli,
so bodo pozimi
za hajdo naspali.

Hits: 36