Potep okoli Šumberka

Pozno jesensko jutro. Zbor pri Dolgem mostu. Dvanajsterica planincev in planink smo se z tremi osebnimi avtomobili odpravili proti Biču in naprej do Sela pri Šumberku. Tu se nam je pridružil Jaka in njegova žena Andreja ter domačin Peter, ki nas je vodil skupaj z Markom po poteh in brezpotjih okolice Kremenjaka. Po kavici v bistroju nam je Marko pred pohodom približno razložil naš plan pohoda. Zaradi neznanih poti nam je svetoval, da hodimo v skupini, saj je bila nevarnost, da se kdo izgubi v gostem gozdu, kjer je nešteto neznanih poti.
Naš prvi vzpon je bil na cca 553m visoki Vrh. Od tu smo krenili proti idilični vasi Trnovica. Čeprav sta naša vodiča pot kar dvakrat prehodila smo vseeno naš pohod nekoliko podaljšali. Posebnih pripomb za to ni bilo, saj je bila pot suha in mehko posuta pot z listjem in zato tudi prav prijetna za hojo. Naš prvi nekoliko daljši postanek je bil pri domačiji Piškur. Tu nas je presenetila lepo urejena okolica in maketa pravljičnega gradu. Po skupinske slikanju in okrepčilu se je naša pot nadaljevala proti grebenu Kremenjaka. Tu smo si ogledali spomenike ustanovitve 1. Slovenske partizanske brigade. Gozda pa kar ni bilo konec. Nekoliko so nas je prestrašilo tudi par kapljic z neba, a na srečo so bile le res samo kapljice, pozneje pa se je celo razjasnilo in pot do gradu mimo naselja Orlaka, kjer sem prvič videl in okusil sadeže nešplje, je bila veliko bolj vesela. Pred zadnjim vzponom smo se nekoliko zbrali in z “prvo prestavo” potem prispeli do razvalin gradu Šumberka.
Grad Šumberk (Schonenberch) je sodil med najstarejše gradove na Kranjskem, danes pa o njem pričajo le še razvaline na 540 metrov visokem hribu nad vasjo Gorenji Podšumberk severno od Žužemberka. V zgodovinskih listinah se grad posredno prvič omenja leta 1141, zgradili pa so ga morda že pred ali pa kmalu po letu 1106. Kot grad je izrecno omenjen v zgodovinskem viru šele leta 1266 kot castrum Schonenberch. Grad Šumberk je dokončno razpadel v začetku 18. stoletja, od več metrov visoke razvaline pa se je še najbolj ohranil romanski, sicer v poznogotski dobi predelani palacij s tri metre debelimi stenami, deloma tudi obrambni stolp, obzidje in pomožne stavbe, v rebri tik pod grajskimi razvalinami pa je ohranjena grajska kapela svete Katarine, nastala še v romanski dobi. V ostanku palacija in stolpa je razvidna lepa plastovita zidava iz klesanega in lomljenega kamenja, ohranjen je šivani vogal stolpa, pa tudi več romanskih oz. gotskih svetlobnih lin.
O grajskih razvalinah se je med domačini ohranila pripovedka, ki govori o tem, da je pod njimi globoka klet, v kateri so shranjene tri kadi zlata in srebra. Na njih sedi črn pes, ki mu iz gobca šviga plamen. Okoli vsake kadi se ovija velikanska bela kača s svetlo krono z vdelanim diamantom na glavi, v katero je ukleta kraljična. Ko bo prišel hraber mladenič, rojen na kresni večer ob polnoči in bo kačo ogovoril v božjem imenu, bo z nje odpadel kačji lev in pred njim bo stala prelepa kraljična. Objela bo svojega rešitelja, v bližnji grajski kapeli pa se bosta poročila.
Pripovedka tudi pravi, da bo zibelka rešitelja zgrajena iz lesa smreke, ki raste med grajskimi razvalinami. Ker pa se je smreka posušila, grad še vedno sameva v razvalinah. Ljudsko izročilo tudi pravi, da sta bila gradova Šumberk in Kozjek zidana hkrati, zidala pa sta ju brata velikana, eden Šumberk, drugi pa Kozjek. Kadar sta bila žejna, sta se sklonila in pila iz Temenice. Zidarsko orodje pa sta si izposojala in si ga podajala iz rok v roke
Po kratkem ogledu gradu in okolice ter razlagi našega Marka smo se nato spustil v dolino, kjer nas je domači vodič v svoji brunarici pogostil z okusnimi pečenicami in cvičkom. Na harmoniko je zaigral tudi mali Žan in kljub 5-urni hoji so nekateri ob poskočnih vižah še zaplesali. Na koncu se je naš izlet končal še ob izdatni večerji z pravo gobovo juho, odojkom in ocvrtim piščancem.
Lepo je bilo
Marjan
Slike

Hits: 6