Povzetek izleta na Stol in Vajnež

Jutro, mrak, oblačno a suho. Prvi izletniki se že zbiramo na dogovorjenem mestu. Komaj odprem vrata avtomobila že pristopi k meni vodnik današnjega izleta. Potoži mi, da ga boli v grlu in ga bremeni slabo počutje. Takoj se mi posveti kaj sledi. Z veseljem prevzamem vodniško štafeto , Marjanu pa se odvali kamen s srca. Vsi zbrani, osem po številu, napolnimo dva avtomobila in odrinemo iz Ljubljane. Izhodišče – Valvasorjev dom, kjer se okrepčamo z omamno dobro kavico – zapustimo malo po 7. uri. Pri Prižnici (klopca) srečamo skupino, ki je tudi namenjena na najvišji vrh Karavank. Izmenjamo nekaj kratkih besed, a se hitro podvizamo naprej. Hladen vetrič nam namreč kaj hitro povzroči kurjo polt. Sivina nad nami se kar ne da in grozi, da nam bo pokvarila današnji dan. S kratkimi šalami preprečimo, da bi se ta naselila še v nas. Kakih sto metrov pod Prešernovo kočo se oblačnost končno pretrga, zazeva nebesna modrina. Ostrmimo na čarobnostjo, ki se odvija pred nami, v tekmi med oblaki in modrino. Pri koči posedemo na klopce in se prepustimo toplim pozno poletnim sončnim žarkom, medtem, ko se krepčamo s hrano in pijačo. Nekaj minut pred 11. uro stopimo na vrh Stola. Posedemo vsak na svojo skalo, kjer se zopet dobimo s skupino, ki smo jo srečali spodaj pri klopci. Steče prijeten in šaljiv pogovor. Razleze se smeh, ko jih nekaj Jožko »potegne iz rokava«. Še na kratko ogled po okolici . V daljavi Julijci komaj stegujejo svoje vrhove iznad morja oblačnosti. Postavimo se v kopico za eno »gasilsko«, vpišemo v knjigo , nato pa odrinemo po grebenu navzdol proti Potoškemu stolu in Vajnežu. Zopet se, že po nekaj deset metrih spusta, potopimo v sivo oblačnost. Medtem, ko spredaj iščem najlažje prehode po zadaj Jožko pomaga pri koordinaciji. Tako se večkrat ustavim, da se kolona preveč ne razdrobi. Po sorazmerno ravnem delu grebena, iščoč markacije pred seboj, se zaradi goste oblačnosti vrhu Potoškega stola raje izognemo. Na Vajneževem sedlu napravimo kratek premor. Potem pa po približno 10 minutah dosežemo še naš drugi današnji dvatisočak – Vajnež. Na vrhu je sicer oblačnost manj gosta, a kaj več kot ogled po bližnji okolici ni bilo možno. Pa še ta ponuja le na gosto posejane ostanke ovc (tiste prebavljene), kar kaže, da je vrh priljubljena pašna točka. Okrog 13. ure sestopimo po isti poti nazaj v dolino. Do 16. Ure že dosežemo Valvasorjev dom. Na bližnjem travniku posedemo po klopcah in se lotimo ostankov iz nahrbtnika, vmes pa še kramljamo o današnjem izletu.
Lep pozdrav
Dušan Debevec
Slike

Hits: 8