Vsak ima potrebe po dobrem počutju. Hrana je temelj dobrega človeškega življenja. Hrana, ki jo človek potrebuje za zdravo življenje, mora biti primerna, tako glede sestave, kot glede količine. Mora biti uravnotežena. Vsebovati mora hranilne snovi(gradbene, energetske in
zaščitne) balastne snovi(celuloza, hemiceluloza, pektin) po potrebi tudi razna prehranska dopolnila, ki našo prehransko košarico še bolj uravnovesijo. Z absorpcijo sestavin prebavljene hrane, dobimo potrebne snovi za stalno obnavljanje organizma in energijo za življenske procese. Zaradi nepravilne prehrane se pojavlja utrujenost, brezvolje, depresija, in potem tudi bolezni. Zdravje ni samo odsotnost bolezni, je največje bogastvo, katerega si lahko z zdravo prehrano in z zdravim načinom življenja tudi zaslužimo.

Nekaj o osnovnega o hrani in morda še kaj:

 

Poleg vode so beljakovine najpomembnejše snovi v telesu. Pomembne so za rast in razvoj vseh telesnih tkiv.

Beljakovine so zelo pomembne hranilne snovi, ki so potrebne za življenje in zdravje organizma. So sestavni del vsake celice, ki predstavlja temelj življenja na zemlji.

Beljakovine so sestavni del vsake celice, ki predstavlja temelj življenja na zemlji.

Iz česa so sestavljene?

Beljakovine so sestavljene iz majhnih gradbenih enot, ki jih imenujemo aminokisline. Obstoja samo dvajset različinih aminokislin, ki pa gradijo celo množico različnih beljakovin. Aminokisline se delijo na:

· esencialne aminokisline, ki se ne morejo sintetizirati v organizmu, zato jih moramo zaužiti s hrano in

· neesencialne aminokisline, ki se lahko sintetizirajo bodisi iz ogljikovih hidratov bodisi iz esencialnih aminokislin.

Katere so njihove naloge v organizmu?

Prva in temeljna naloga beljakovin je njihova vloga v procesu rasti in razvoja.

Glede na starost in spol se potrebe po beljakovinah zelo spreminjajo. Vsekakor so velike količine beljakovin potrebne med intenzivno rastjo in v nekaterih posebnih fizioloških stanjih (npr. pri okrevanju po daljši bolezni, v nosečnosti, pri posebnih pripravah športnikov, ki bi radi povečali maso skeletnega mišičja).

Naloga beljakovin je tudi nadomeščanje poškodovanih in odmrlih celic.

Beljakovine v našem organizmu imajo še tretjo zelo specifično vlogo. Telo jih potrebuje zato, da lahko ustvari celo vrsto encimov (molekul, ki pospešujejo biokemične procese in imajo zasluge obliko življenja, ki jo poznamo), hormonov (molekul, ki omogočajo komunikacijo in usklajevanje biokemičnih procesov med različnimi tkivi in organi) ter protiteles (molekul, ki so proizvod imunskega sistema organizma in so odgovorne za obrambo pred tujki).Omeniti moramo, da beljakovine gradijo tudi velik del molekule hemoglobina – snovi, ki prenaša kisik po našem telesu in omogoča proces celičnega dihanja.

Pri čezmernem uživanju beljakovin in dodatnem vnašanju aminokislin je najbolj nevarno čezmerno ustvarjanje z dušikom bogatih spojin in amonijaka, saj mora organizem za njihovo izločanje porabiti dodatno količino energije. Odveč je poudarjati, da se s tem nevarno obremenijo jetra in ledvica.

Beljakovine se nahajajo v raznih vrstah živil. Hrana živalskega izvora kot so meso, ribe, jajca, mleko, jogurt in sir je dober vir beljakovin tako po količini kot po kakovosti. Poleg številnih beljakovin ta živila vsebujejo tudi vse esencialne aminokisline.

Z ustreznim kombiniranjem beljakovin rastlinskega izvora lahko zagotovimo dodaten vnos esencialnih aminokislin. Pomanjkanje esencialnih aminokislin povzroča zelo hudo slabokrvnost. V letih po drugi svetovni vojni je v Evropi razsajala bolezen, ki še danes prizadeva nerazvite dele sveta, pojavlja pa se zaradi pomanjkanja esencialnih aminokislin v prehrani. Ta bolezen je znana pod imenom kvašiorkor.

Med vsemi živili rastlinskega izvore le soja vsebuje vse potrebne esencialne aminokisline. Zato je priporočljivo to živilo uvrstiti v vsakodnevno prehrano prebivalstva, saj predstavlja eno redkih živil, ki zagotavljajo ravnovesje beljakovin in ravnovesje kislin in baz v telesu.

Koliko dnevnih kalorij zavzemajo beljakovine?

Po raziskavah morajo beljakovine pokrivati 29% dnevnega vnosa kalorij.

Na koncu je treba poudariti, da so beljakovine potrebne za opravljanje umskega dela in se priporočajo v prehrani ljudi študentov in managerjev. Pri tem je potrebno dati prednost živilom z malo nasičenih maščobnih kislin, kot je soja, belo piščančje meso, zajčje meso, puranje meso in bele ribe.

Maščobe so najbolj zgoščen vir energije v živilih. Poleg oskrbe z energijo, maščobe delujejo tudi kot nosilci v maščobah topnih vitaminov A, D, E in K.

Koliko jih potrebujemo v prehrani?

Z normalno dnevno prehrano dobimo zadostno količino maščob, ki so nujne za vzdrževanje normalne presnove. Navadili smo se, da z dodatkom olja, smetane ali masti lahko dosežemo polnost jedi in bogat okus. Organizem na ta način dobi več kalorij, kot jih dejansko potrebuje. S postopnim vnašanjem več kalorij kot jih dejansko potrebujemo, pridemo do stanja čezmerne telesne mase – debelosti.

Danes je znano, da presežek maščob v prehrani v daljšem časovnem obdobju vpliva na nastanek raznih bolezni, od debelosti do ateroskleroze in raznih bolezni srca in žilja. Po drugi strani pa maščob nikakor ne smemo umakniti z našega jedilnika, ker aktivno sodelujejo pri gradnji temeljnih celičnih struktur in pri vzdrževanju možganskih funkcij. Pomembno je, da redno preverjamo vsebnost maščob v posameznih živilih in da izbiramo predvsem jedila, ki vsebujejo poline nasičene maščobne kisline.

Kaj pravzaprav so maščobe?

Kakšna je njihova vloga v presnovi in gradnji telesnih struktur?

Maščobe (ali lipidi) predstavljajo gorivo, ki ga naš organizem rabi za pridobivanje energije. Gram maščob nam da kar 9 kalorij.

Vloga maščob v organizmu pa ni samo pridobivanje energije. Poleg tega da sestavljajo vse celične membrane (ovojnice), imajo tudi nalogo, da prenašajo vitamine A, D, E in K. Maščobe tudi ščitijo organe kot so jetra, srce in ledvica, varujejo organizem pred temperaturnimi šoki pri naglih spremembah temperature v okolju, sodelujejo v procesu zadrževanja kalcija v zobeh in kosteh, ker prenašajo vitamin D?

Toda med posameznimi vrstami maščob so razlike v njihovi kemični sestavi in ravno ta različnost določa, katere maščobe so ?dobre? in katere “slabe”.

Kako so zgrajene? Maščobe so sestavljene iz ogljika, kisika in vodika. Glede na sestavo in količino posameznih maščobnih kislin lahko maščobe razvrstimo na nekaj glavnih skupin. Nasičene maščobne kisline imajo v svoji molekuli vsa možna vezavna mesta zasedena z atomi vodika. Zato jih imenujemo nasičene.

Gre za snovi, ki jih najdemo v maščobah živalskega, pa tudi v posameznih z živilih rastlinskega izvora. Njihova osnovna lastnost je, da so pri sobni temperaturi v trdnem stanju (mast, loj, maslo, palmovo olje, margarina).

Mononenasičene maščobne kisline imajo kemično sestavo, ki jim omogoča vezavo dveh atomov vodika v molekulo maščobne kisline. Pri sobni temperaturi so v tekočem agregatnem stanju. Ta živila so vedno rastlinskega izvora in jih imenujemo rastlinska olja. Najbolj razprostranjena maščobna kislina, ki spada v družino mononenasičenih maščobnih kislin je oleinska kislina, glavna sestavina olivnega olja.

Polinenasičene maščobne kisline imajo več (v glavnem štiri) prostih mest na atomih ogljika, na katere se lahko vežejo atomi vodika. Najbolj znana med temi maščobnih kislin je linolna kislina, ki sestavlja številna rastlinska olja, kot so sončnično, koruzno in sezamovo. Pomemben vir polinenasičenih maščobnih kislin so tudi ribe.

Mono in polinenasičene maščobne kisline sestavljajo veliko skupino nenasičenih maščobnih kislin, ki se deli na dve manjši skupini:

a) esencialne maščobne kisline in

b) neesencialne maščobne kisline.

Kisline prve skupine se ne morejo sintetizirati v našem organizmu, zato jih moramo zaužiti s hrano. V to skupino sodijo linolna, linoleinska in arahidonska kislina. Vse so v visokem odstotku prisotne v semenih in semenskih oljih. V zadnjih nekaj letih je pozornost fiziologov in farmacevtov pritegovala gama-linolenska kislina, ker deluje kot predhodnica pri nastanku snovi, ki jih imenujemo prostaglandini-2. To so posebni kemični sli, ki jih uporabljajo vsa tkiva v organizmu. Prek njih se lahko določi biološka starost posameznega organizma, nujni pa so tudi za vse življenjske funkcije.

Poudariti je treba…

Maščobne kisline se ne razlikujejo samo po svoji kemični sestavi, temveč tudi po nalogi, ki jo imajo v organizmu. Nasičene maščobne kisline služijo v glavnem kot vir energije, nenasičene maščobne kisline pa so potrebne za gradnjo raznih tkiv in celičnih struktur. Predstavljajte si samo to: nenenasičene maščobne kisline sestavljajo polovico možganov!

Zato so tako pomembne v vsakdanji prehrani. Medtem, ko so nasičene maščobe nujne v prehrani ljudi, ki se ukvarjajo s težkim telesnim delom in športom, morajo biti nenasičene maščobne kisline navzoče v velikih količinah v prehrani dojenčkov, otrok, mladostnikov in žensk v času nosečnosti in dojenja.

Leta so strokovnjaki zagovarjali boj proti maščobam, ki so prisotne v hrani. Danes pa nasprotno znova spoznavamo njihovo vlogo pri graditvi organizma.

Kaj so dobre in kaj slabe maščobe?

Poleg tega, da je zelo važno povezati nasičene maščobe z lipidi živalskega izvora, nenasičene pa s tistimi, ki so rastlinskega izvora, je bistveno, da se opredeli, zakaj prvim pravimo, da so ?slabe?, drugim pa, da so “dobre”.

Gre za zelo posplošeno definicijo. Živalske maščobe, ki so po kemični sestavi nasičene, z izgorevanjem v našem organizmu ustvarjajo snovi, ki, če jih je preveč, povečajo nevarnost pojavljanja bolezni srca in žilja. Maščobe rastlinskega izvora, ki so po sestavi nenasičene, zlahka vstopajo v HDL lipoproteine, ki čistijo holesterol iz krvnih žil in ga dovajajo v jetra, kjer se predela v žolč in nato izloči iz organizma. Na ta način te maščobe zavzemajo preventivno vlogo pri preprečevanju pojavljanja bolezni srca in žilja. Ne smemo pozabiti, da vse maščobe živalskega izvora ne pripadajo skupini nasičenih kot tudi vse maščobe rastlinskega izvora ne pripadajo skupini nenasičenih maščob. Ribe (zlasti plava riba) vsebujejo velike količine polinenasičenih maščobnih kislin, zlasti iz skupine omega 3. Ravno tako tudi svinjsko meso, potem ko so se v prehrani prašičev začele uporabljati druge vrste surovin, v zelo visokih količinah vsebuje polinenasičene maščobne kisline. Na koncu, da bi lahko ustvarili uravnovešeno prehrano po vsebnosti maščob, tako tistih nasičenih kot tudi nenasičenih, ne le da je potrebno razlikovati, ali so maščobe rastlinskega ali živalskega izvora, pač pa tudi prepoznati v sestavi enih in drugih, katere vrste maščobnih kislin prevladujejo.

A- vitamin povečuje odpornost organizma do nalezljivih bolezni, pospešuje rast in ščiti vid, kožo in sluznice,
B1- vitamin zagotavlja pravilno rast živčnega in mišičnega sistema, za lažje prenašanje naporov krepitev živcev,
B2- daje energijo celicam, spodbuja raszt in deluje na očesno tkivo.
B3- vitamin ščiti kožo in asimilira maščobo,
B4- vitamin pospešuje nastajanje belih krvnih zrnc, pomaga pri izgorevanju alkohola,
B5- vitamin pospešuje nastajanje protitelesc, ščiti organizem in je nujen za zgradbo vsake celice
B6- vitamin zagotavlja pravilno delovanje možganov, vždržuje pravilno količuino magnezija,vzpodbuja nastajanje hemoglobina,
B7- vitamin zmanjšuje količino horesterola v krvi in spodbuja rast,
B8- vitamin vzdržuje kožo in lase
B9- vitamin Ustvarja rdečea krvna telesca,sodeluje v številnih procesih metabolizma,
B12- vitamin spodbuja nastajanje mišic in rdečih krvnih telesc. Spodbuja rast in obnavljanje tkiv, ščiti jetra in živčne celice, stimulira telo,
C-vitamin Povečuje naravno odpornost, spodbuja živce in mišice, sodeluje v številnih procesih metabolizma- znižuje krvni pritisk, zvišuje koristni in znižuje škodljivi holesterol, zmanjšuje možnost za astmo, bronhitis ter pljučne bolezni, preprečuje tudi nastajanja raka,
Če bi uživali 3200 do 12000mg C-vitamina dnevno,bi živeli od 20 do 30 let dlje. Normalna količina tega vitamina naj bi bila od 2000mg naprej. Ob preveliki količini lahko nastopa driska a ni nevarna.
D3- vitamin regulira metabolizem fosforja in kalcija v telesu,
E- vitamin Upočanjuje staranje, nujen je za uspešno delo genitalij, regulira krvni pritisk, izboljšuje prekrvavitev, preprečuje strdke v krvi in je tudi vitamin plodnosti. Topen v maščobah. Dnevno ga potrebujemo od 150 do 300IE vendar tudi do 2000 IE ni nevaren.
F- vitamin sodeluje pri nastajanju in delu open možganskih celic, strjuje kri in hrani kožo,
H- vitamin povečuje odpornost proti soncu, pospešuje rast,
K- vitamin preprečuje krvavitev in strjuje kri.

Človeško telo je v nekem smislu biokemični stroj, ki iz svoje okolice jemlje določene snovi in jih presnavlja po kemičnih reakcijah , ki so urejene tako, da zagotavljajo reprodukcijo in rast organizma, njegovo nemoteno delovanje , obnavljanje in popravljanje ter preskrbo z energijo. Za usklajevanje presnovnih procesov med posameznimi tkivi so najpomembnejši presnovni hormoni. Glede na njihov učinek jih delimo na tiste, ki energijo vskladiščajo in tiste ki energijo sproščajo. V prvo skupino uvrščamo le insulin v drugo pa štiri hormone. To so glukagon, adrenalin, kortizol in rasni hormon. Bistvo uravnavanja presnove je, da se presnovno odzove na spremembe okolja tako, da ne pride do škodljivih oziroma življenju ogrožujočih sprememb. To pomeni da morajo v takih razmerah potekati tisti procesi, ki bodo take spremembe preprečevali in da morajo biti hkrati upočasnjeni ali ustavljeni tisti procesi, ki bi organizem v takih stanjih dodatno ogrožal. Povečanje presnove nastopa pri telesnih aktivnostih, to je  pri zvišani temperaturi, hormonskih aktivnostih in prebavi. Metabolizem povečujemo z telesnim gibanjem in pravilno prehrano. Čez noč presnova poleni in kvaliteten zajtrk, daje telesu nov zagon, zato je ta tako pomemben.

Pri hujšanju gre za izgubo telesne teže oz. maščobe. Začetnemu padcu teže navadno botruje izguba vode in glukogela zaradi napačnega hujšanja. Lahko se zgodi, da namesto maščob izgubite mišično maso, kar je veliko slabše. Mišice so največji porabnik zaužite energije in če mišic ni, morate pojesti manj hrane, če se nočete zrediti. Mišljenje, da zaradi hujšanja ne smemo jesti oz.manj v celoti ne drži. S tem se namreč samo osiromaši telo in poslabša se presnova. Zato potrebujemo zdravo kvalitetno hrano z dovolj hranljivimi snovmi. Same mišice pa moramo bolj obremenjevati z hojo, telovadbo.
Glavni razlogi zmanjšanje maščob oz. hujšanje je:
– Pri visokem odstotoku maščob je večja nevarnost kopičenja horesterola v krvi, pojavljajo se razna vnetja, katera vodijo v zaprtje žil in do srčnega infarkta ni več daleč.
– Manjše tveganje za nastanek diabetisa tipa 1 in tudi tipa 2, pri starejših osebah.
– Znižana stopnja presnove telesa, manjša poraba maščob in posledično tudi rast mišic.
– Slabše telesne zmogljivosti,
– Zaradi večjega deleža maščob vas nemastna hrana skoraj ne more nasititi,
– Povečan krvni tlak, katerih je lahko vzrok mnogih bolezni.
– Slaba motivacija za normalno življenje. Pri debelih ljudeh se pojavlja strah pred hujšanje, saj naj bi bili potem šibki, bolni in prazni. V resnici pa takim pomislekom mnogokrat botruje zmanjšana mišična masa.

PROSTI RADIKALI, ANTIOKSIDANTI
Prosti radikali so v glavnem spojine kisika, katerim manjka v zgradbi elektron ali pa imajo kakšnega preveč. Zdravi spojini s katero pridejo v stik, hočejo vzeti ali oddati elektron in jo tako poškodujejo.Iz poškodovane molekule postanejo prosti radikali in s tem smrtonosno orožje za druge celice. Začenja se proces oksidacije. Ta proces bi se nadaljeval v neskončnost, če organizem ne bi imel svoje obrambe proti prostim radikalom. Imenujemo jih antioksidanti ali lovilci prostih radikalov.. V primeru, da prosti radikali preplavijo telo npr. ob naporih, stresih ali vnešenih strupih, naravni antioksidcijski mehanizmi ne zmorejo več zadostne obrambe pred njimi. Z antioksidanti, katere dodatno vnašamo telesu pa te procese upočasnijo oz. jih prekinejo. Pred prostimi radikali se ne moremo zavarovati, lahko pa posrbimo, da s pravilno prehrano in z vitaminskimi pripravki vnesemo v telo nekoliko večje količine antioksidantov.
Glavni antioksidanti so vitamini E,C, beta karoten, razne rudninske snovi kot so selen, cink, magnezij itd.

AKRILAMID
V zadnjem letu so znanstveniki odkrili še posebno nevarno molekulo Akrilamid, ki se obnaša kakor prosti radikal in ga v prosti obliki ne najdemo. Alrilamid se tvori v hrani, ki vsebuje beljakovine in ogljikove hidrate, to je pri ocvrtih in praženih živilih, pri temperaturah nad 120 stopinj celzija. Količina tega radikala se zelo hitro povečuje s časom cvrtja. Drugi viri akrilamida so tobačni dim, uporaba poliakrilamida v kozmetiki, pri zavijanju hrane in pripravi pitne vode, vendar so tu količine bistveno manjše kot so količene akrilamida iz hrane.
Študije so pokazale škodljivost v glavnem pri živalih, kjer tvori rakotvorne snovi, vendar je velika možnost da je škodljiv tudi pri ljudeh.
Priporočila, kako se izognemo akrilamidu so, da hrano ne pripravljamo predolgo in ne pri previsoki temperaturi. Paziti pa moramo, da meso in mesne izdelke pripravimo, tako da uničimo mikroorganizme. Ljudje naj uživajo uravnoteženo in raznovrstno hrano in zmanjšujejo uživanje ocvrte in mastne hrane. Raziskave v svetu potekajo v možnosti zmanjševanja količine akrilamida v hrani s spremembami sestave, proizvodnje in priprave in pa tudi drugih postopkov.


Minerali ali rudninske snovi so snovi anorganskega izvora in so največkrat v obliki soli.Tvorijo približno 4% celotne mase odraslega telesa. Minerali so potrebni za normalno delovanje encimov, hormonov, transportnih spojin, vitaminov. So sestavina skeleta, omogočajo pravilno delovanje živčnega sistema in ravnotežja. Glede na potrebno količino delimo minerale na mikro in makro minerale. Mikromineralov potrebujemo manj kot 100mg, makrominerale pa več. Mikroelementi so tudi tisti minerali, katere potrebujemo samo v sledeh, to je do 5mg. Življensko pomembnih je 16 oz 17 mineralov(žveplo). Glavni makroelementi Magnezij, Kalcij, Natrij, Kalij, pomembni mikroelementi pa so Fosfor, Železo, Cink ter Baker, Jod, Flour, Kobalt, Krom, Selen kateri so v sledeh.
Cink – za lepoto, zdravje in manj kilogramov
Cink je zelo pomemben element, ki je zadolžen za vrsto pomembnih dejavnosti v našem telesu: od obnove celic, skrbi za sijoče lase do človekovih sposobnosti okušanja hrane.
Ste vedeli, da nam prav cink pomaga tudi zmanjševati zaloge holesterola in hkrati skrajša in blaži prehlad?
Za turbo presnovo
Cink ima 3 odlične lastnosti, ki se jih boste razveselili vsi, ki ste na dietah:
Znan je po tem, da pospešuje zgorevanje maščob ter pomembno vpliva na koncentracijo krvnega sladkorja in sproščanje inzulina.
Skrbi, da se maščobno tkivo laže razgradi ter preprečuje nihanje ravni sladkorja v krvi in lakoto, ki nastane zaradi prevelike količine sproščenega inzulina.
Prav tako skrbi za bolj napeto tkivo, kar je prav tako več kot dobrodošel dejavnik pri izgubljanju kilogramov.
Najbolje se absorbira cink, ki ga zaužijemo z mesom.
Karnitin kuri maščobo
Karnitin, ki ga največ najdemo v mesu, prenaša maščobne kisline v celične mitohondrije, kjer zgorijo in se spremenijo v mišično energijo. Vendar pa lahko karnitin uspešno kuri vašo maščobo le, če se dovolj gibljete. Prav tako potrebujte dovolj vitaminov (C, B1, B6, B12, niacina) in mineralov (železa).
Krom bo poskrbel za vaše napade lakote
Velja, da krom pozitivno vpliva na presnovo ogljikovih hidratov in maščob. Pomaga preprečevati visok krvni tlak ali ga znižuje ter zaviralno deluje na sladkorno bolezen. Za hujšanje je ključnega pomena njegova lastnost, da pomaga preprečevati poželenje po sladkorju in nenaden upad energije.

Katere športne in družabne aktivnosti pokurijo največ kalorij

Osnovo za izračun porabe kalorij pri najrazličnejših dejavnostih predstavlja ne najbolj navdušujoč podatek, da morate za en kilogram telesne teze porabiti kar 7.000 kalorij.

Koliko ur kolesarjenja, rolkanja, hoje … boste vložili v ta kilogram, si oglejte v spodnji razpredelnici. Pri tem pa ne pozabite: obstajajo tudi take aktivnosti, pri katerih boste skupaj s svojimi prijatelji ali družino neizmerno uživali in se zabavali, hkrati pa nevede kurili kalorije. Brez posebnega napora in obremenitev!

Aktivnost

Porabljene kalorije v 1 uri

Koliko ur za 1 kg telesne teže

Prednosti

Hoja

– pri hitrosti 5 km/h po ravnem od 330 do 420;
– navkreber od 660 do 900

– po ravnem od 16 do 21 ur;
– navkreber od 7 do 10 ur

Začnite z 10-minutno počasno hojo, s katero boste ogreli mišice. Nato izmenično hodite 5 minut hitro in 3 minute počasneje. Sčasoma boste intervale hitre hoje lahko podaljšali. “Hitri sprehod” vedno sklenite s počasno hojo.

Rolkanje

od 500 do 600

od 7 do 8 ur

Rolkanje je odlično za razvijanje kondicije, gibljivosti in ravnotežja. Posebej priporočamo, da poskrbite za svojo varnost (ščitniki, čelada …).

Kolesarjenje

od 600 do 900

od 11 do 23 ur

Gre za zabavno gibanje v naravi, ki vam krepi mišice nog, zadnjice in trebuha.

Tenis

– od 560 do 660 pri igri posameznikov;
– od 420 do 480 pri igri dvojic

– od 11 do 13 ur pri igri posameznikov;
– od 14 do 16 ur pri igri dvojic

Tenis izboljša koncentracijo, koordinacijo in reflekse.

Plavanje

od 550 do 750

od 9 do 13 ur

Ugodno vpliva na mišice celotnega telesa. Razbremenili boste hrbtenico.

Veslanje

od 400 do 600

od 11 do 17 ur

Lepo boste oblikovali zgornji del telesa. Če bo vaša tehnika pravilna, boste obremenili tudi mišice nog in trupa.

Badminton

od 430 do 490

od 15 do 17 ur

Obremenili boste tako zgornji del telesa (ne pozabite na temeljito ogrevanje in raztezanje mišic in sklepov ramenskega obroča) kot noge. Za razliko od tenisa ga lahko igrate skorajda povsod.

Odbojka na mivki

od 490 do 570

od 13 do 15 ur

Krepi vse večje mišične skupine in je idealen počitniški šport, posebej ob morju.

Metanje frizbija

od 260 do 310

od 24 ur do 29 ur

Izboljšuje spretnosti, reflekse ter koordinacijo nog in rok. Primerna za vsakogar, saj ne zahteva posebnih priprav ali predznanja.

Povzeto po: Viva – revija za zdravo življenje.

 

 

 

PORABA ENERGIJE PRI GIBANJU

Pri  teku je poraba linearna pri hoji in kolesu pa s kvadratom hitrosti. Pri kolesu pa je energija odvisna tudi od upora zraka.

Hitrost       Hoja       Tek        Kolo
km/h        Joulov    Joulov   Joulov       1cal = 4.2 (J)oula.
0,4         154,4       240        141,6
1,2         197,6       340        146,1
2            500          640        180
2,4         658,4       740        197,6
2,8         845,6       840        218,4
3,2        1061,6      940        242,4
4           1580       1140        300
4,8        2213,6    1340        370,4
6                         1640        500
8                         2140        780
10                       2600       1140
14                                     2100
16                                     2700

Ogljikovi hidrati so pomemben vir moči in energije za mišice, živce in možganske celice. Zato bi morali od 55 do 60 % naše dnevne energetske potrebe dobiti v obliki živil, bogatih z ogljikovimi hidrati. Ogljikove hidrate delimo glede na njihovo sestavo na:

  • enostavne sladkorje – grozdni sladkor (glukoza) in sadni sladkor (fruktoza);
  • dvojne sladkorje – kuhinjski sladkor (saharoza), sadni sladkor (maltoza), mlečni sladkor (laktoza);
  • sestavljene ogljikove hidrate – škrob, celuloza.

Enostavne in dvojne sladkorje imenujemo sladkorji zato, ker so sladki. Posamezni ogljikovi hidrati se med seboj razlikujejo glede na hitrost njihovega vsrkanja v telesu; tako se enostavni in dvojni sladkorji hitro vsrkajo, sestavljeni ogljikovi hidrati pa v kri prehajajo počasi. Zato imajo sestavljeni ogljikovi hidrati ugodnejši vpliv na raven sladkorja v krvi.

Nasvet: Dajajte prednost uživanju živil, bogatih s škrobom in prehranskimi vlakninami, kot so: žitarice in žitni izdelki, stročnice, zelenjava in sadje. Živila in pijače, bogate s sladkorjem, pa uživajte zmerno in preudarno.

Preveč sladkorja vodi k:

  • previsoki telesni teži,
  • močnemu nihanju sladkorja v krvi,
  • nezadostni oskrbi z vitamini, minerali in prehranskimi vlakninami.

Prehranske vlaknine
Prehranske vlaknine štejemo k ogljikovim hidratom, kljub temu da niso prebavljive in tako telesa ne oskrbujejo z energijo. Prehranske vlaknine skrbijo za dobro prebavo in občutek sitosti. V črevesu nabreknejo in s tem vzpodbudijo črevesne aktivnosti. S tem preprečujejo zaprtje in vnetna obolenja črevesja. Poleg tega so zelo pomembne pri načinu prehranjevanja, pri katerem je potrebno paziti na raven holesterola v krvi. Prehranske vlaknine lahko namreč pripomorejo k znižanju povišanega holesterola v krvi. Priporočljivo je, da se s hrano dnevno zaužije najmanj 30 g prehranskih vlaknin

Insulin je presnovni hormon, ki skrbi za skladiščenje virov energije. Izloča se iz celice B trebušne slinavke. Najmočnejši dražljaj za njegovo izločanje je zvečana koncentracija glukoze v krvi. Insulin deluje skoraj na vsa tkiva. Njegov poglavitni učinek je pri presnovi v jeternih celicah, celicah maščovja in skeletnih mišičnih vlaknih. Delovanje insulina ni usmerjeni zgolj na skladiščenje energetskih virov, ampak tudi v preprečevanje rabe le-teh v obdobju ko to ni potrebno.Ko koncentracija glukoze v krvi pade, pa se s tem zmanjšajo dražljaji za njegovo izločanje. Ko tako koncentracija glukoze pade na normalno vrednost, kar se zgodi kaki dve uri po obroku hrane, prenehajo tudi učinki insulina.

Debelost in motnje hranjenjaprof. dr. Tadej Battelino, dr. med., Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove, Pediatrična klinika

Debelost je mnogo več kot le kozmetični problem, saj povzroča zgoden razvoj hudih kroničnih bolezni, med katerimi so najbolj izpostavljene sladkorna bolezen, povišane maščobe v krvi, povišan krvni tlak, ateroskleroza in rak.

Znani angleški diabetolog prof. dr. Edvin A.M. Gale je avgusta letos v uvodnik mednarodne strokovne revije Diabetologija napisal, da se človeška rasa razvija v novo vrsto: vrsto debelih. V nekaterih državah je problem debelosti dejansko že presegel kritično mejo. V Združenih državah Amerike, kjer je problem debelosti najbolj razširjen, se debeli ljudje borijo za posebne pravice in dodatno zaščito. Od družbe pričakujejo, da sprejema debelost kot neke vrste prirojeno neozdravljivo posebnost, s katero se je pač potrebno sprijazniti, vse dokler ne bo znanost odkrila čudežnega zdravila, ki bo debelost za večno odpravilo.

Debelost je mnogo več kot le kozmetični problem, saj povzroča zgoden razvoj hudih kroničnih bolezni, med katerimi so najbolj izpostavljene sladkorna bolezen, povišane maščobe v krvi, povišan krvni tlak, ateroskleroza in rak. Zato je razumljivo in prav, da se zdravniki po vsem svetu trudimo ljudi spodbujati k vzdrževanju primerne telesne teže. V teh prizadevanjih so se nam pridružile številne popularne revije, vse vrste televizijskih kanalov, razne znane in priljubljene osebnosti ter celo nekateri politiki. Javna kampanja proti debelosti je postala tako razširjena in tako močna, da je ušla iz okvirov strokovno utemeljenih priporočil. Tako nam na vsakem koraku svetujejo najrazličnejše izključitvene diete, nas posiljujejo s pisano zelenjavo in obljubljajo, da nam bo s pomočjo lune in magičnih kombinacij živil gotovo uspelo shujšati. Javni pritisk, ki smo mu izpostavljeni vsi prebivalci zemlje – tisti malo bolj in tisti malo manj debeli – pa ni samo neučinkovit, ampak ima lahko tudi resne škodljive posledice.

V razvitem svetu skupaj z debelostjo vrtoglavo narašča tudi problem motenj hranjenja. Bulimija z obdobji prenajedanja in bruhanja, ekstremno hujšanje z uporabo raznih izključitvenih diet in v skrajni fazi anoreksija postajajo ťobičajneŤ bolezni našega časa. V Sloveniji je po podatkih Inštituta za varovanje zdravja problem celo dvojen: pogostnost motenj hranjenja vrtoglavo narašča, hkrati pa se začetek teh motenj pomika v obdobje zgodnjega mladostništva in celo otroštva. Namesto, da bi pod hudim javnim pritiskom uspešno hujšali debeli in prekomerno prehranjeni odrasli, vse več mladih zapade v vrtinec motenj hranjenja, ki lahko traja dolga leta in pušča številne resne posledice.

Prehranske navade so vedno ključen del kulture posameznega okolja. Francozi, ki so v zgodovini razvili eno najvišjih kultur hranjenja, imajo danes bistveno manj problemov z debelostjo in motnjami hranjenja kot njihovi anglosaksonski sosedi. Tudi Slovenci smo znani po dobri kuhinji, ki obsega najrazličnejše jedi alpskega, panonskega in mediteranskega okolja. Morda bomo nekoč spoznali, da pravzaprav ne potrebujemo najrazličnejših tujih eksotičnih diet, ampak da lahko razvijamo našo lastno obstoječo kulturo hranjenja, jo količinsko prilagodimo sodobnemu sedečemu načinu življenja in predvsem sočasno povečamo redno telesno dejavnost. Morda nadaljevanje in razvijanje kulture naših babic in dedkov ni najslabša rešitev?

Vzdrževanje telesne teže – pogoj za zdravo srce Ugotovitve obsežne 15-letne raziskave o tveganju bolezni koronarnih arterij pri mladih odraslih – Med raziskavo se je več kot 80 odstotkov udeleĹžencev zredilo za sedem kilogramov ali več Ste se v zadnjih nekaj letih zredili za več kot sedem kilogramov? Če je odgovor pritrdilen, ste v veliki nevarnosti, da boste zboleli za koronarno boleznijo srca ali presnovnimi boleznimi. Toda če spadate med tiste, ki jim uspeva vzdrževati stalno telesno težo, vas spremlja bistveno manjše tveganje. To je pokazala obsežna, 15-letna raziskava o tveganju bolezni koronarnih arterij pri mladih odraslih(Cardia). Med raziskavo se je več kot 80 odstotkov udeležencev zredilo za sedem kilogramov ali več. Skoraj eden od petih v tej skupini je razvil presnovni sindrom, skupino dejavnikov, ki opozarjajo na večje tveganje bolezni koronarnih arterij, možganske kapi in sladkorne bolezni. V skupini ljudi s stabilno telesno teĹžo so imeli po 15 letih ta sindrom manj kot štirje odstotki preiskovancev. Za presnovni sindrom so značilni znaki pretirano nabiranje maščevja v predelu trebuha, visoka raven holesterola in druge nepravilnosti maščob v krvi, odpornost proti inzulinu, sladkorna bolezen in povišan ali prenizek krvni tlak. Sindrom so do sedaj pripisovali debelosti, telesni nedejavnosti in dedni obremenjenosti, seznamu dejavnikov pa lahko poslej dodamo še porast telesne teže, ki je splošen pojav sodobne družbe.

Bolezen sklepov so mora sodobne družbe. Ameriški urad za spremljavo bolezni je objavil, da se je zgolj v ZDA število ljudi s prizadetimi sklepi povečalo s 35 milj. v letu 1986 na 45 milj. Pogosto so prizadeti kolenski in kolčni sklepi. Večina raziskav ali nasvetov o tem, kako zdraviti se je doslej vedno vrtelo bodisi z zdavili bodisi z kirurškim zdravljenjem. Ameriški raziskovalci pa so sedaj objavili presenetljivo a povsem preprosto novico. Za vsak kilogram zmanjšanja telesne teže se bolečine pri artritisu  v velikih sklepih nog skorajda prepolovijo. Pri zmanjšanju telesne teže za več kot 7 kg se lahko doseže celo, ko zdravila proti bolečinam niso več potrebna . Steffany Haaz vodja takšne raziskave v centru John Hopkins v Baltimoru je prepričana, da bi se zdravniki morali več ukvarjati s svojimi pacienti in manj z predpisovanjem receptov. V skupini 30 bolnikov, ki so pod njenim nadzorom  shujšali za več kot 7kg je bilo olajšanje  ob ublažitvi bolečin v sklepih tako veliko, da niti eden izmed njih ni zašel na stara pota preobjedenosti.

Encimi so po svoji zgradbi beljakovine. V živih organizmih se uporabljajo kot katalizatorji. Kot katalizator encim ne vpliva na ravnotežje reakcije, temveč jo le pospeši, tudi do 106-1012 krat. So zelo specifični, njihovo specifičnost pa delimo na reakcijo glede na substrat. Substrat je molekula, ki vstopa v reakcijo. Pri encimski reakciji, kjer delujejo kot katalizatorji, se encimi ne porabljajo, tako da se po končani reakciji lahko znova uporabljajo. Imajo zapleteno tridimenzionalno zgradbo. Sestavljeni so iz dveh delov iz beljakovinskega in nebeljakovinskega dela. Delovanje in reaktivnost encima se lahko regulira s spremembo pogojev. Na delovanje vplivajo temperatura, pH. zdravila… Mesto na katero se veže substrat na encim imenujemo aktivno mesto encima. Aktivno mesto tvorijo različni deli peptidne verige encima. Ko se substrat veže z encimom na aktivnem centru poteče reakcija in produkti se sprostijo. Encim pri tem ostane nespremenjen in se lahko ponovno uporabi. Vsak encim deluje pri neki optimalni tem. (20-40°C). Pri nižji tem. do optimalne se hitrost reakcije zmanjša, prav tako pa tudi pri višji tem. od optimalne, saj ob previsoki tem. encimi koagulirajo in se spremeni zgradba. Tako se substrat ne prilega aktivnemu centru in reakcije ni.

  1. Temeljne sestavine naše hrane
  • gradbene in plastične snovi: sem sodijo proteini-aminokisline, mineralne snovi in pitna voda. Omogočajo rast in razvoj organizma, obnovo telesnih celic in tkiv, izdelavo hormonov in nudijo imunizacijo.  
  • zaščitne snovi: sem sodijo proteini živalskega izvora, nenasičene maščobne kisline, oligoelementi (F, Fe, kompleksi vitaminov). Omogočajo regulacijo osnovnih vitalnih funkcij in procesov.
  • hranilne snovi: sem sodijo ogljikovi hidrati, maščobe. Potrebni so predvsem pri funkcionalno-energetskih potrebah in termoregulaciji.
  • aromatske snovi: so organizmu koristno poživilo. Hrani dajejo prijeten duh in okus, kar pospešuje prebavo in izkoriščanje hrane.
  • balastne snovi: sem sodi celuloza, ki pospešuje peristaltiko in pomaga pri čiščenju črevesja in izločanju toksinov iz telesa.
  • mineralne snovi: so snovi, ki pri zgorevanju živil ostanejo v obliki pepela. Vsa naravna živila vsebujejo minerale. Večina jih je vodotopna, ostali pa so lipotopni. Imamo makroelemente (Ca, P, Na, K) in oligoelemente (I, F, Fe). Gradijo kostno tkivo in sestavljajo polovico čvrstega dela kosti, so sestavni del biokatalizatorjev in so sestavine telesnih tekočin in uravnavajo osmotski pritisk v organizmu.

 

  1. Glavne karakteristike beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, vitaminov, v prehrani človeka
  • Beljakovine ali proteini: so najvažnejša sestavina vsake celice in jih je v telesu 15-20%. Zgrajene so iz Ogljika, vodika, kisika, dušika, žvepla in tudi iz fosforja. Beljakovine nastanejo s spajanjem aminokislin v daljše verige in so živalskega in rastlinskega izvora. Vrste beljakovin:

o       enostavne:

      • prave beljakovine: albumini, globulini, prolamini, histoni
      • skeletne beljakovine: keratin, kolagen, elastin

o       sestavljene:

      • fosfoproteidi: kazein, ovovitelin
      • kromoproteidi: hemoglobin, mioglobin
      • glikoproteidi: mucin, hitin
      • nukleoproteidi
  • Vitamini: so hranljive snovi, ki jih potrebujemo v zelo majhnih količinah, vendar morajo biti prisotni v prehrani, ker so sestavni del encimov in vplivajo na naš metabolizem. Poznamo: vitamin A, C, D, E, K, B kompleks (B1, B2, B6, B12). Eni so lipo-, drugi pa hidrosolubilni.
  • Ogljikovi hidrati: so najvažnejša energijska hranilna snov in osnovno gradivo za biosintezo snovi v telesu. Zgrajeni so iz ogljika, vodika in kisika. Delimo jih na:

 

Vrste ogljikovih hidratov:

monosaharidi:

–         glukoza

–         fruktoza

–         galaktoza

disaharidi:

–         saharoza

–         maltoza

–         laktoza

polisaharidi:

–         škrob

–         glikogen

–         celuloza

Lastnosti:

– so sladki

– vodotopni

– v suhi vročini karamelizirajo

– v koncentraciji nad 50% imajo plazmolitski učinek

– v koncentraciji pod 50% pa so podvrženi delovanju mikrobov

– netopne v vodi

– v vroči vodi zakleji

– na suhi vročini razpade

na desktrin, balastne snovi pa nimajo hranilne vrednosti

Pomen:

So vir energije in izhodiščna snov za gradnjo drugih snovi

Potrebe:

5-7g/kg telesne teže

 

  • Maščobe: so živalskega in rastlinskega izvora, so energijske hranilne snovi sestavljene iz vodika, ogljika in kisika.

 

Vrste lipidov:

enostavni lipidi:

     – maščobe (masti in olja)

sestavljeni lipidi:

     – fosfolipidi

     – cerebrozidi

     – holesterol

Lastnosti:

– vodotopni

– tališče 0-45°

– tvorijo emulzije

– žarkost zaradu hidrolize in oksidacije

– v vodi niso topni

 

Pomen:

So vir energije in zaščita pred mrazom ter udarci

Gradijo celične membrane, holesterol pa maši krvne žile

Potrebe:

1g/kg telesne teže

 

  1. Aditivi v živilih

Aditivi so snovi, ki jih dodajamo živilom, da se izboljša njihova trajnost, ohrani njihova biološka vrednost , izboljšajo njihove organoleptične lastnosti ali olajša tehnološki postopek njihove predelave. Poznamo:

  • konzervanse: so kemična sredstva, ki se dodajajo v majhnih količinah jedem za konzerviranje
  • antioksidante: preprečujejo negativne spremembe na živilih (maščobe)
  • emulgatorje: uporabljamo lecitin, polifosfat in glicerid
  • barvila: dodajamo živilom, da jim izboljšamo estetski videz. Naravna barvila so draga, slabo obstojna in imajo neomejeno uporabo (karoten, klorofil). Sintetičnih barvil je več, vendar jih je le malo dovoljenih v prehrani.
  • esence in arome: so močni koncentrati, ki imajo posebno aromo, vonj in okus. Uporabljajo se za izboljšanje organoleptičnih lastnosti živil.
  • umetna sladila: so snovi s sladkim okusom. Uporabljajo se za dietne proizvode namenjenim diabetikom (saharin, ciklamat, dulcin).
  1. Vrste živil in pogoji  ravnanja z njimi

Cilj higiene je higiensko neoporečna in biološko polnovredna prehrana. Delimo jo na živila živalskega (meso, mesni izdelki, mleko, mlečni izdelki, ribe in jajca) in rastlinskega izvora (žitarice, moka, močnati izdelki, sadje in zelenjava) ter na pijačo in dodatke.

Meso in mesni izdelki: zahtevajo vso pozornost, čisto delo in preprečevanje prenosa infekcij zaradi nečistega dela v sekundarnem postopku. Klobase, salame vsebujejo neoporečno meso in dovoljene dodatke. Pri uporabi jajc se vrši natančna kontrola in izbor za kolektivno prehrano. Pri mleku so potrebni preventivni ukrepi za uspešno konzerviranje neoporečnega mleka, ki se najprej homogenizira. Za konzerviranje pa se uporabljajo razne stopnje pasterizacije.

Žitarice: nujni so preventivni ukrepi za žito, transportiranje, skladiščenje in uporabo sodobnih čistilnih strojev. Žito in žitni izdelki se hranijo pri optimalni temperaturi in vlagi, ki preprečujejo razvoj mikrobov, insektov in plesni.

Sadje in sadni izdelki: so okusno, poživljajoče, osvežujoče in pestro živilo. Je eden glavnih virov vitaminov, mineralov in organske sadne kisline. V neustreznem okolju začnejo gniti, vrejo, postanejo neokusna in izgubijo biološko vrednost. Posebno pozornost zahtevajo nega, shranjevanje in konzerviranje vseh teh živil.

Pijača: delimo jo na alkaloidne (čaj, kakav, prava kava), alkoholne pijače (rdeče in belo vino, pivo) in destilati (močne alkoholne pijače, likerji, aperativi in žgane pijače). Alkaloidne pijače poživijo telo in produktivnost dela. Alkoholne pijače in destilati pa zmanjšujejo produktivnost dela in trenutno zmanjšujejo občutek tegobe, vendar širijo žile in povzročajo slabšo kvaliteto žilja in arteriosklerozo.

Dodatki: sem štejemo vse kar dodajamo k hrani, da se izboljša okus in s tem tudi tek. To so: peteršilj, čebula, drobnjak, začimbe, kuhinjska sol, vinski ali sadni kis.

  1. Patologija v zvezi s prehrano

Za uspešen razvoj in progres prebivalstva mora biti prehrana higiensko neoporečna, zadovoljevati mora energetske potrebe in vsebovati v pravi meri gradbene, zaščitne ter balastne snovi. Vsi postopki z živili in hrano morajo biti izvedeni tako, da so možna le manjša odstopanja glede na polnovrednost prehrane. Patologija s prehrano pa se deli na: infekcije, bolezni s pomanjkanjem ali preobilnim zaužitjem hranilnih snovi ter zastrupitve s hrano.

Podhranjenost: se pojavlja v nerazvitih deželah kot posledica pomanjkanja hranilnih snovi (ogljikovi hidrati in maščobe) ali nepravilnega hujšanja. Zaradi pomanjkanja telo porabi rezerve organizma in shujša. Poleg tega se pojavi še utrujenost, vrtoglavica, občutek lakote, depresija in zmanjšana odpornost. Ob pojavu infekcije lahko nastopi tudi smrt.

Pomanjkanje beljakovin: prizadene najbolj otroke. Ti izgubijo apetit, kasneje pa se pojavijo posledice na koži. Pri odraslih se pospeši proces staranja in dovzetnost za bakterijske in virusne infekcije.

Slabokrvnost (anemija): nastopi zaradi pomanjkanja več vrst hranilnih snovi. Znaki so utrujenost, zaspanost, zmanjšan apetit, neodpornosr proti infekcijam in zmanjšana produktivnost dela.

Zobna gniloba: je najpogostejša bolezen civilizacije zaradi neodpornosti zobov. Tem primanjkuje kalcija, fosforja, vitaminov (A, C, D) in fluorja. Hrana je premehka in zato zobje ne služijo svojemu namenu in začne počasi propadati. Da ohranimo zdrave zobe je potrebna hrana bogata s kalcijem, fosforjem, fluorjem in vitamini ter surovo sadje in zelenjava.

Debelost: povzroča preobilna hrana s hranilnimi snovmi. Maščobe se pričnejo kopičiti v tkivu, okrog notranjih organov in v stenah žil. S tem se poveča holesterol, ki maši žile ter poviša krvni tlak. Maščoba ovira delovanje vseh organov, še posebej žilnega sistema, saj je očitno, da je srce preobremenjeno, če ima človek namesto 70kg 100kg.

  1. Zastrupitve z živili

Hrana lahko poleg hranljivih snovi vsebuje tudi snovi, ki škodljivo vplivajo na človekov organizem in s tem povzroči zastrupitve. Najpogostejši izvori infekcij so meso, drobovina, jajce, mleko in mlečni izdelki. Gre za alimentarne toksinoinfekcije, ki povzročajo v akutni fazi težave prebavil (bljuvanje, bruhanje, krče, driske, dehidracijo), centralnega živčnega sistema (omotica, glavobol, krče, nezavest) akutno nekrozo jeter in odpoved ledvic. Poznamo zastrupitve:

  • z okuženo hrano: najpogostejši vzrok so mikroorganizmi, ki živijo povsod. Za življenje potrebujejo vodo, hrano, zrak in toploto. So lahko prilagodljivi in trdoživi na temperaturne razlike in čistilna sredstva. Glavni povzročitelji so: kvasnice, plesni in bakterije (salmonele, stafilokoki, clostridija). Povzročajo pa: mikotoksikoze (obolenje s plesnijo), parazitske bolezni (prenašajo se z mesom in mesnimi izdelki; goveja, svinjska trakulja)in botulizem (povzroči jo Clostridium botulinum s slabostjo, bruhanjem in motnjami govora, požiranja).
  • s hrano, ki vsebuje rastlinske strupe in strupene gobe: te snovi ima veliko rastlin. Možna je zastrupitev z zelenim in nezrelim krompirjem (solanin) ali z gobami (zelena mušnica, vražji goban).
  • s hrano, ki vsebujejo živalske strupe: te snovi so v ribah in školjkah ob drstenju. Strupen je lahko tudi čebelji med, če je zbran iz strupenih cvetov oleandra ali rodendroma. Strupena je lahko tudi jegulja.
  • s hrano, ki vsebuje kemične strupe: gre za splošno onesnaženost okolja, premočno gnojenje, neustrezna predelava živil in vsebnost kemikalij v živilih. Kemične strupe, ki zastrupijo hrano delimo na: težke kovine, mineralna gnojila, zaščitna sredstva, antibiotiki in radioaktivne snovi.
  1. Konzerviranje živil

Živila lahko shranjujemo, če jih predhodno konzerviramo. Konzerviranje živil delimo glede na način predelave:

  • fizikalni načini:
    • odvzemanje vode (sušenje, zgoščevanje, liofiliziacija)
    • konzerviranje z visoko temperaturo 65°-85° (pasterizacija, sterilizacija)
    • konzerviranje z nizko temperaturo (hlajenje od -5° do 5°,  zamrzovanje od -18° do -35°)
    • filtriranje
    • obsevanje z UV žarki
  • kemični načini:
    • soljenje
    • slajenje
    • kisanje
    • prekajevanje
    • konzerviranje s konzervansi
    • konzerviranje z alkoholom
    • konzerviranje v masti ali olju
  • biokemični načini: mlečno-kislinsko vrenje pri izdelavi kislega zelja in repe

Hits: 8