Z dvema kombijema in enim osebnim avtom se pripeljemo do Bohinjske Bistrice. Naložimo še Tino in se zapeljemo do parkirišča Vogar. Po okrepčilu, ki ga je pripravila Darinka,  se odpravimo po gozdni cesti proti Vahti in naprej na Voket. Vse je drugače kot na ogledni turi, ki je bila še vsa v snegu,  vendar poti so znane, sledili smo tudi premakljivi markaciji. Po grebenski poti že občudujemo raznobarvno cvetje,  malo poplezamo , varovala  in jeklenica so nam v pomoč,  med potjo se razgledujemo proti jezeru in Bohinjskim goram in vrh je dosežen. Na Pršivcu smo  pomalicali, požigosali, naredili fotografije. Tina je, kot navadno, poimenovala vse vrhove nasproti Pršivca, uživali smo v njeni razlagi. Plan poti je bil  do Planine Viševnik.  Deloma smo  hodili  po snežiščih, ki pa so bila mehka in varna za hojo s planinskimi čevlji, alpski zvončki pa so kazali, kje je pred kratkim bil še sneg.  Oskrbnica Bregarjevega zavetišča nas je postregla s pijačo,  mi pa smo že delali načrte planinske ture z DR MOL  za naslednje leto.  Sledil je spust do Planine jezero.  Odločimo se za levo pot, sledimo sledem v snegu, ki pa so malo zaokrožile do planine. Ohladimo se še zadnjič v snegu in prispemo do Planine pri jezeru. Po  počitku  se skupini  zbereta  in Špela se v spominskem nagovoru spomni na sodelavca in našega vodnika Jana. Odidemo proti planini Vogar do naših prevozov, zaključek pa naredimo v Bohinjski Bistrici.

 

Alenka Sakelšek