Pršivec

Letos smo izvedli skoraj vse načrtovane izlete, nekatere tudi malo pozneje. Izlet na Pršivec pa je bil izjema. Nadomestil je izlet na Raskavec nad Bohinjem. Vodila naj bi ga naša planinska prijateljica iz Bohinjske Bistrica Mici, saj jo poznate. Večkrat je že bila z nami je pravi leksikon za vrhove in malega kužka je nosila v nahrbtniku. Na dan dogovorjenega termina za izlet pa je imela svoje obveznosti in tako nam je Alenka da izkoristimo izredno lep dan izbrala nov cilj. To je Pršivec.
Dvajseterica smo se zbrali pod Halo Tivoli in skupaj krenili proti Bohinju in nato po plačljivi cesti do Planine Blato. Na cilju nas je pričakalo pravo zimsko vreme, ne z snegom ampak mrazom. Na hitro smo si nadeli dodatna oblačila se primerno obuli in se nato po markirani poti podali proti Planini Jezero do koče z istim imenom. Pri koči smo se ustavili le za čajček in naročilo jedi za povratek. Koča je bila namreč odprta zadnji dan in tako so bile zaloge hrane že pri koncu.
Za pot nam je Alenka izbrala krožno pot. Na vrh po eni poti, spust pa po drugi a le od planine Viševnik. Do vrha Pršivca je namreč vodila od planine Viševnik le ena pot. Sklenili smo da se pri planini na poti navzgor ne ustavljamo ampak le ob vrnitvi. In tako je tudi bilo. Prijetno vreme, kar nekako segrelo se je, tako da kljub postankov niso bila potrebno dodatna oblačila, za nekatere bolj vroče pa ja bila celo priložnost za slačenje.
Pot do vrha je bila zelo razčlenjena in prav po tem je vrh dobil svoje ime. Hodili smo mimo vrtač in podzemnih jam in po razbrazdani pokrajini in nato srečno prispeli do razglednega vrha. Jaz sem bil prvič tu, saj v preteklosti se mi ta vrh ni zdel zanimiv. Bil je namreč ob poti proti Triglavskim jezerom in ostalim višjim vrhovom tu naokoli. No, ko pa sem prišel do vrha sem ugotovil, da je Pršivec prav zanimiv vrh. Razgled na Bohinjsko jezero in verigo Bohinjskih vrhov je bil prav idiličen. Škoda da ni bilo Mici, no vseeno smo potem ugotovili skoraj vse urhove v okolici, razgled pa je segal tudi do Krna in proti Blegošu, Karavankam in še morda kam, a vsega namerno nismo prepoznali, saj je vsak trdil svoje in tako bi se zato lahko še skregali.
Sonček na vrhu in prijetni pogledi so nas kar zadrževali na vrhu. Po skupinski smo se le odločili za povratek. Nena in Silvo sta izbrala pot na Planino Vogar, ostali pa nazaj do Planine Viševnik. Sedaj ob povratku pa smo se tu seveda ustavili. To je v bistvu nekakšna pastirska koča, ki je v oskrbi PD Draga Bregarja. Ugotovili smo da postaja plava planinska postojanka, kjer lahko poleg prijetnega počitka na ličnih klopcah privoščiš tudi hladno pijačo in tudi kaj za pod zob. Tu v sosednji kolibi so uredili tudi prenočišče za kar osem planincev in pravkar odprti WC za “suho vodo”. V načrtu pa imajo tudi ureditev prostora pod to kolibo, za morda skladišče hrane in pijače. Morda pa še za kaj drugega. Ja prav prijetno je bilo.
Zaradi prijetnega vremena se nam ni nikamor mudilo, a vseeno smo se po nekoliko daljšem postanku le odpravili proti planini Jezero in nato do naših avtomobilov. Alenka je izbrala od tu za vrnitev drugo pot. Bila je še nekoliko prijetnejša za hojo, tako smo kmalu srečno prispeli do že omenjene koče. Ričet, jota in še vse tisto kar smo naročili nas je tu že čakalo. Gospodar se nas je dobro zapomnil. Tudi pijače še ni zmanjkalo. Ob sončni toploti smo uživali in kar težko se je bilo posloviti, saj smo se zavedali da se letošnja sezona visokogorja bliža koncu. Ob prijetnem kramljanju in čestitki novi babici in seveda skupinski smo le še zakorakali proti našemu današnjemu zadnjemu dejanju, to je eno-urna pot do avtomobilov. Vsi smo tako srečno prispeli in se nato odpeljali do mitnice kjer smo imeli še rezime ture. Vmes smo pobrali še naša dva posebneža, ki sta nas nestrpno čakala na križišču cest na Planine Blato in Planine Vogar. Ugotovili smo da nam je bilo lepo in se zahvalili Alenki za prijetno izkoriščen planinski dan.
Marjan

Hits: 13