Rafting na Tari

Na svetu je malo narodov, ki se ponašajo z tako ekstremnimi podvigi posameznikov kakor Slovenija. Spomnimo se le Robiča, Strela, Mravljeta in še prej ekipo Bobrov, ne navsezadnje tudi naših planincev. Ob njih ob bok bi postavil tudi Janeza Valanta. Ta neutrudni avanturist je ustanovitelj prvih ekstremnih podvigov še iz časov ranke Jugoslavije.
No prav po njegovi zaslugi, so lovke korenin raftinga posegle tudi do našega društva. Že pred časom nas je naš neutrudni, neverjetno aktiven Drago seznanil z lepotami Tare. Skupaj z Janezom sta opravila že nekaj skupnih podvigov in nam tako posredovala izziv v obliki raftinga na Tari. Začetna vnema pri nas planincih je kmalu splahnela. A Drago je vztrajal. Kmalu so pa začele kapljati prijave. Ob sprotnem seznanjanju lepot, smo se tudi mi ojunačili. Tako so Drago, ki je bil tudi glavni organizator naše avanture, Marjan, Franci, Pavle, Ivan, Dare in še gost planinec PD Celja Želko in edina ženska med osmerico Branka, potrdili udeležbo z kavcijo. To je bil znak za bolj resen pristop in pravi izzivom k organizaciji izleta.
Kakor rečeno smo se 27. 6. zbrali pri Ruskem carju. Ko je prišel tako Janez z svojim kombijem, smo naložili prtljago, na že skoraj polno zaseden prtljažnik z rafting opremo. Še zadnji pozdrav bližnjim in prijateljem ter takoj zatem odhod. Najprej, za potešitev žeje našemu štirikolesniku, na bencinsko črpalko in potem veselo priti jugu.
Temni, skoraj črni oblaki so nakazovali burno vožnjo med dežnimi kapljami. No, to se je zgodilo nekoliko pozneje in to enkrat na Dolenjskem in potem tudi na daljšem odseku hrvaške štiripasovnice nekoliko km od Zagreba. Seveda nas to ni zaustavilo. Še prijetnejša je bila vožnja, saj se je nekoliko ohladilo in tako potovanje ni bilo naporno. Tu pa tam smo upočasnili našo vožnjo zaradi sanacij mostov, kateri so bili zgrajeni že pred osamosvojitvijo . Na poti do meje z BIH smo se dvakrat ustavilo za dotok in odtok tekočin.
Proti večeru smo tako varno prispeli do meje z BIH. Posebnih problemov pri prestopu ni bilo. Le carinik oz. policist na drugi strani je z vso svojo resnostjo poudarjal svojo pomembnost in z značilnimi kretnjami opozoril, da se z njim ni za hecat. Po žigosanju smo tako krenili. Kar velika sprememba pri vožnji se je zgodila. Iz ravne avtoceste smo zapeljali na bolj vijugasto dvopasovnico in povrhu še ponoči. Večino je dremež zapeljal v prijetne sanje in tako se niso veliko ukvarjali z guganjem in ovinkarjenjem po cesti. Mene je zelo presenetilo veliko bencinskih servisov na poti. Skoraj vsakih 500m je stala črpalka in ponujala svoje usluge celo pozno v noč. Mino Dervente, Doboja, Maglaja, smo se na bencinski črpalki v Zenici tudi ustavili in se nekoliko pretegnili. Nadaljevanje vožnje proti Sarajevu je nekoliko popestril makadam, kjer so delali novo cesto in nato tudi prava štiripasovnica do glavnega mesta. Nato do Foče je bilo še v redu. Za glavno magistralo proti Nikšiču,pa bi lahko dejal, da je prava adrenalinska vožnja. Na štiri metrih cestišča smo se kar trikrat srečali z avtobusom. Le prisebnost našega neutrudnega vozniku Dragotu se gre zahvala, da se je vse vse lepo varno izteklo. Na meji z Č.G. je postopek prehoda na Ščepan polju potekal bolj po Črnogorsko. Že na tabli je pisalo “Ugasite motor”. Nato pride bolj po polževo policist, se sprehodi okoli avta in odpeketa v svojo hišici. Kar nekaj časa je minilo, da se vrne in nas na naše veselje pospremi z “sretno”. Zapeljali smo krenili v trdno temo, po slikoviti z tuneli in prepadi vklesano cesto proti našemu cilju. Ob svitu smo prispeli na čudovito gorsko planoto na višini 1500m do 1900m nad morjem. To je pokrajina pokrita z travnato preprogo in visokimi gorami nad njo.
Nekaj sto metrov pod najvišjih sedlom se je naš jekleni konjiček ustavil. Bila je to napoved za vzpon na 2523m visok Bobotov Kuk. Sveža jutranja meglica in neverjetni pogledi z že soncem obsijanimi vrhovi so dajali nepopisen pečat in nam novo moč za vzpon. Prav neverjeten podvig nam je uspel. Saj smo v bistvu kar v 15 urah po odhodu iz Ljubljane osvojili najvišji vrh Č. G. Kljub nočni vožnji, utrujenosti in zaspanosti smo brez kakršnih koli pripomb prispeli na vrh. Dostop na vrh je bil lepo označen, le sem in tja bi bil zaželjen kakšen klin za bolj stabilen korak. Z vrha je bil čudovit razgled. Skoraj bi ga lahko ga primerjal z našimi vršaci. Značilno za to pokrajino je travnata visokogorska pokrajina z le redkim nizkim grmičevjem. Nekoliko temnejši oblaki so bili krivi, da smo kmalu nato po skupinski fotki spustili do Supotskega prevala, kjer nas je čakal Janez z svojim ubogljivim konjičkom.
V dolini smo se potem ustavili, za kavo in potešitev žeje, v prijeti brunarici v zimskem centru priŽabljaku. Ob prihodu v mesto smo takoj krenili v naše dvodnevno domovanje. Zasedli svoja mesta v sobah in nato odhiteli proti restavraciji. Bili smo namreč že kar lačni in komaj dočakali polnjene čevapčiče in hrustljavo pečene ribe. Ob prijetni črnogorski glasbi je vsa hrana in pijača še bolj teknila. Po obedu smo krenili proti Črnemu jezeru. Prekrasen vodni rezervat nas je impresioniral z svojo črno barvo in tudi čistostjo. Zelo zanimiva je bila tudi notranjost restavracije ob jezeru. Kamin, v katerem so pekli razno meso, se je razprostiral skozi celotno sobo. Z mizami ob bokih in stoli poleg ter z svojimi zračniki je bil prav podoben kakšni ladji z parno vleko. Naša utrujenost nam je kmalu dala na znanje, da se bliže čas spanca. Le še najbolj vztrajni so si zvečer ogledali taborni ogenj in potem tudi del nočnega življenja mesta Žabljaka. Priznati moram, Željko in Janez, dobra sta bila.
Zjutraj po zajtrku smo takoj krenili proti razgledni točki v Čurilovcu. Tu smo si ogledali del poti, katero smo naslednji dan prevozili z čolnom. Privoščili smo si tudi manjši piknik z svežim sirom in sudžukom, tudi dobra kapljica in pivo ni manjkalo. To seveda ni bil edini naš dnevni cilj. Odpravili smo se tudi na ogled zelo majhnega manastirja in potem z sedežnico skoraj do vrha Savinega Kuka 2313m visokega. Le nekaj sto višiskih metrov smo se od zadnje postaje sprehodili do vrha. Tudi od tu je bil enkraten razgled. Z novo panoramo in ravno dolino pod nami smo zopet bili očarani. Prav neverjetno je, da je lastnik prav za nas pognal sedežnico. In ko smo ga vprašali, a se mu to splača je odgovoril, vsak da denar pride prav. In prav je imel in tudi mi smo imeli še eno nepozabno doživetje. Potem smo krenili še proti najstarejšemu hotelu v Durmitorju. Tu je Tito preživel veliko trenutkov v svojem življenju. V glavnem je prihajal sem na počitek, kar dokazujejo fotografije in oprema v sobah hotela. Konec našega potepanja po Žebljaku pa smo zaključili v naravoslovnem muzeju. Tu je razstavljena vsa živa in neživa narava bližnje okolice. Tu so vse, seveda preparirane, živali, ptice, kače metulji, ki prebivajo na tem delu in tudi kamenine ki sestavljajo gorato pokrajino.
Nato je sledila že tudi večerja in počitek ob tabornem ognju. Zjutraj nas je že zgodaj čakal zajtrk in nato vožnja do splavališča, od koder smo nato krenili na skoraj 80km dolgo pot z raftom po Tari do Bršljanovca. Začetek spusta je bil po sončnem vremenu in ni kazalo na to kar se je pozneje dogajalo. Dare si je celo privoščil kopel z skokom skoraj 10m visoki tolmun. Nekoliko oblačkov in sproščena vožnja po brzicah Tare, se je proti koncu spremenil v pravi naliv. Prav to je bila posledica, da smo bolj strumno prijeli za vesla. Občutek v kanjonu pod 1300m visokimi stenami in gostim dežjem pravim nalivom, ki ni dopuščal pogleda niti sto metrov naprej, je poganjal naš adrenalin po telesu z vso močjo.
Vsi mokri in prezebli smo se na cilju takoj preoblekli v suha oblačila in po 8-urni vožnji z veseljem pojedli pečene ribe, katere je domačin ravno kar ujel. Tudi dober kajmak se nam je močno prilegel. Drago nam ga je pripeljal iz Trse, pri povratku iz splavališča. On je namreč pripeljal kombi na današnji cilj. Ob ognji in
prijetnem petju in celo plesu gostov iz Šabca bilo doživetje nepopisno. Na sredini ognja se je peklo tudi jagnje in duh po pečenju je polnil okolico z čudovitim okusnem vonju. Jagnje sicer nismo bili deležni, a vonj je bil tak, da smo jagnje delno na ta način tudi okušali. In noč in potem počitek do naslednjega dne, do novega podviga in adrenalinskega kobacanja preko metrskih valov reke Tare. Zjutraj preden smo splavili nas je Drago presenetil z pravim maraton iz Ščepan polja, kamor je odpeljal kombi za kasnejši odhod domov. Pretekel je namreč kar 14km, na srečo v glavnem v dolino, a pri njegovih “mladih letih” je bil to večji podvig, kot tek antičnega maratonca po zmagi v Troji.
Še zadnje kopanje pri 12 stopinjah C, pakiranje, skupinska slika in odhod domov. Ta je potekal brez najmanjših problemov, le en kuža je nekoliko poskakoval po cesti, tako, da je skoraj povzročil prometno nesrečo. No na srečo se je vse lepo izteklo.
Na koncu bi se še enkrat zahvalil Janezu in seveda tudi Dragotu za prečudovit teden poln doživetij in veselih trenutkov.
To so bili moji vtisi na ta izlet. Vsak med nami je seveda izlet doživel po svoje, vendar prepričan sem, da ga bo ohranil v najlepšem spominu.
Slike prvič
Slike drugič

Hits: 2