V nedeljo, 26. 10. 2014 nas je pot vodila na primorski konec. Dan je zaznamoval predvsem ljubljanski maraton, saj smo morali že zjutraj ugotavljati, kako prispeti na zbirno mesto, po odhodu iz mesta pa smo bili do poznega popoldneva tako rekoč ‘begunci’, saj se zaradi zapor ni bilo mogoče vrniti domov.
Zbralo se nas je 14 in za začetek smo se ustavili na Ravbarkomandi, da smo se zbudili ob jutranji kavici. Hladen veter in oblaki, ki so se z veliko hitrostjo podili po nebu, niso obetali nič dobrega. Okrepčani smo nadaljevali proti izhodišču vzpona. Malce smo se lovili, nazadnje pa le dosegli predvideno startno mesto. Hitro smo ugotovili, da dan še zdaleč ne bo tako prijeten, kot so ga napovedali vremenarji, saj je nas je rahla burja hitro zmrazila in še vsa sreča, da so imeli nekateri s seboj še kakšne rezervne rokavice in kape.
Pot navkreber je bila zelo prijetna – blag vzpon po lepi gozdni poti skozi že jesensko obarvan gozd, ki nas je vzel v zavetje pred vetrom. V nekaj ovinkih smo se vzpeli do ceste, pod katero je bila lovska koča. Od tu je sledil še krajši vzpon in že smo se znašli na 1268 m visokem Velikem Javorniku. Tu nas je pričakala zaprta koča, lahko pa smo se zatekli v njeno zavetrje, saj je bilo vreme na vrhu zelo neprijetno – mrzlo, vlažno, megleno in vetrovno. Kljub temu smo se podprli z malico, kaj več pa se nismo zadrževali, saj nas je začelo zebsti, pa tudi nobenega razgleda ni bilo in tudi ni kazalo, da bi se vreme kaj izboljšalo.
Zato tudi nikogar ni vleklo, da bi šel še na Mali Javornik, saj bi nas tudi tam zagotovo še dodatno prepihalo. Tako smo se počasi po drugi, prav tako lepi poti, vrnili do avtomobilov. Za celo krožno turo smo porabili 3 ure.
V nadaljevanju smo se odpeljali do koče Mladika, s katere se ponuja čudovit razgled na Postojno in tudi širše. Ne vem, ali se je vreme vmes izboljšalo, vsekakor je bilo tu jasno, vendar še vedno hladno. V Mladiki smo se pogreli s čajem in kuhanim vinom, pogostili so nas tudi z raznovrstnim pecivom, ki je ostalo od praznovanja rojstnega dne. Razmišljali smo, da bi jo še kam mahnili, da bi porabili čas do odprtja Ljubljane za promet, pa nismo prišli do skupne odločitve. Nekateri so se malce prezračili v okolici koče, kdor je želel pa je lahko tudi potrdil svoje želje z zvonom želja.
Ker je težko toliko časa sedeti na enem mestu, smo počasi krenili proti domu. Večina se je ustavila še na Lomu, optimisti pa smo šli neposredno domov. Na zahodu mesta so ravno odstranjevali blokade, medtem, ko so na vzhodnem delu še vedno tekli zadnji tekači in smo morali iskati, kje bi bil sploh možen prehod.
Onja
Hits: 27