Severna stena Triglava

Kot je Triglav za Slovence pravcati mit in nekakšen simbol zdrave in klene narave našega naroda, tako nam Triglavska stena pomeni simbol našega alpinizma in plezalstva. Zgodovina dokazuje, da nam je že od nekdaj pri srcu in želja veliko planincev, ki niso alpinisti je, da jo premagajo.
Tako smo se odločili tudi mi: alpinista Dušan, Jože ter Jan in Alenka. V dolino Vrat smo prispeli že v petek proti večeru in prespali v udobni sobi, v Aljaževem domu. Naslednji dan smo še v trdi temi, s prižganimi svetilkami, krenili proti Steni. Hitro smo napredovali in pri oznaki za Prag zavili iz markirane poti na desno, do vstopa v Steno. Tu smo se opremili s plezalnimi pasovi in čeladami, Dušan in Jože sta pripravila 60 m plezalne vrvi in ostale pripomočke za ustrezno varovanje. Že na samem začetku se je pokazalo, kako je nama z Janom prišel prav trening pod Turncem! Tu stena namreč že zahteva plezalne spretnosti in je tudi eno ključnih mest. Nad prvim skokom je bil lažje prehoden svet, ki smo ga obvladovali v glavnem brez uporabe rok, le s pohodnimi palicami, vendar tudi to ni bilo čisto brez nevarnosti. Grušč je včasih kot toča padal po nas, izjema pa ni bil tudi kakšen večji kamen. Ob takih situacijah smo se opozarjali med sabo s klici »Pazi, kamen«, in se stiskali k steni. Prispeli smo do Macesnov in nadaljevali pot do Belih plati. Postavljeni smo bili zopet pod steno, ki jo sestavljajo same gladke, svetle plošče. Od tu tudi ime – Bele plati. Še dobro, da se v teh ploščah nahaja dokaj širok žleb, po katerem je zlahka plezati. A brez opreznosti tudi tu ni šlo, koncentracija pri hoji je bila nujna do konca poti. Napredovali smo po desni strani in vsake toliko je kakšen sprožen kamen opozarjal, da v steni nismo sami. Ta dan je namreč kar mrgolelo navez. Smer se nadaljuje v naslednjo grapo, ki ji sledi Bučerjeva stena, tu smo videli nekaj železja, morda je bila tu vpisna knjiga, ki pa smo jo, žal, prezrli. Proti Zlatorogovim policam je Dušan pokazal na mlade kozoroge. Senčili so se na malih zaplatah trave. Slikovite Zlatorogove police so horizontalna smer, ki poteka preko celotne Triglavske stene in je dolga vsaj 4 km. Tu smo imeli krajši počitek. Pod Slovensko grapo je bilo še nekaj zaplat snega. Za prečenje nismo potrebovali derez niti cepina, pa vendar je oboje nosil Dušan, ker nikoli ne veš… Po razcepu grape smo se odločili, da izstopimo po Frelihovi prečnici. Jože je večkrat omenil, da bo na koncu poslastica, ki je zame tudi bila, ko se ozrem nazaj.
Pokojni Tine Mihelič jo je takole opisal: Plezalsko najlepši pa je izstop po Frelihovi prečnici. Ta ozka, drzno izpostavljena polička se začne na terasi nad oknom. Pelje vodoravno proti desni (II+) v grapo tik ob razu Slovenskega stebra. Strmim mestom v grapi se umakneš desno na raz in dosežeš večjo ramo. Na drugi strani te dolga drobljiva polica popelje v zasnežen gruščnat zatrep pod robom stene. Po njem navzgor, nato pa čez zadnjo, nekoliko krušljivo steno (10 m) na razkošno lepo in razgledno ploščad vrh Stene.
Na ploščadi smo si najprej čestitali, nekaj malega pojedli in se slikali. Za nami so prišli tudi plezalci iz AO Litija, s katerimi smo se med potjo večkrat dohitevali. Tu smo se zadržali najdlje, saj smo bili na toplem soncu, ki nam je vračal izpite moči. Pogled na Triglav je bil mogočen, množice planincev, ki so pristopali pa so bile prikrajšane za divjino in tišino, ki smo jo mi uživali v Steni.
Sestopili smo preko Praga. Jan, ki je imel nov nahrbtnik, je prevzel vrv, ki jo je do takrat nosil Dušan. Med potjo smo srečevali planince, nekateri so hiteli proti Kredarici, Staničevi koči, drugi smo se vračali v dolino. Po spustu – bližnjici čez melišče smo napravili krajši odmor. Sezuli smo čevlje in sušili nogavice na soncu. Po takem naporu pravzaprav nisem bila lačna, pa vendar, smo jedli sezamove ploščice in pili. Jožetov humor in njegove rešitve (brisanje očal s kamnom, razrez zavozlane vrvi, krotke noge, škripec…), so nam večkrat preusmerile misli in nas nasmejale. Pohvale vodij Dušana in Jožeta, da sva se z Janom dobro pripravila na ta vzpon, so naju dodatno motivirale. Dokaj hitro smo napredovali v dolino in se ob ledeniškem potoku osvežili. V Vratih se nam je prilegel topel obrok. Vsi zadovoljni in polni vtisov, po uspešnem vzponu, smo se odpeljali proti domu. Vzpon po Slovenski smeri preko Severne Triglavske stene je bil za naju z Janom enkratno doživetje. Hoja po zavarovanih poteh ti sicer prinese veliko užitkov, tu pa moraš na vsakem koraku paziti, kam stopiš, kam se primeš, kako se boš vzpel. Ob tej priliki bi se midva: Jan in Alenka, lepo zahvalila alpinistoma Dušanu in Jožetu, ki sta s svojim znanjem, izkušnjami in odločnostjo pripomogla, da smo preživeli ta nepozaben dan v Severni Triglavski steni in varno sestopili v dolino.
Lep Pozdrav
Alenka Sakelšek
Slike

Hits: 3