Šilentabor

Po več dnevih skoraj kičastega vremena se je zgodila sreda.  Vse vremenske napovedi za ta dan so bile megla z dežjem. No pa ni bilo čisto vse tako. Res, da smo se iz Ljubljane poslovili z rahlim dežjem, ki nas je spremljal vse tja do Logatca, ko smo iz nadomestnega avtobusa skozi okna spremljali vremensko dogajanje. Nadomestni avtobus, zato, ker so na tem odseku proge potekala dela, da bo tako promet po progi potekal bolj varno in  hitro.  Po nekaj prestopih in smo tako le prispeli v Narin, kjer je bil začetek naše današnje zgodbe. Predvsem pa moram pohvaliti Slovenske železnice, ki so nam omogočile vse te prestope, saj so zaradi nas čakali na postajah na zamudne vlake in avtobus.    
V Narinu smo po kratkem postanku za fotkanje in ogledu osamljene skoraj čarobne zgradbe žel. postaje, kmalu pričeli naš pohod. Najprej skozi idilično vas in kmalu so nas smerne table usmerile na Šilentabor. Moj GPS se je v začetku nekoliko pošalil in hotel kar v drugo smer. Na srečo nas je potem domačin pravilno usmeril in tako smo po lepem kolovozu po 1 –urni hoji  prišli do cerkve Sv. Martina z ostanki poznoantične apside  in fresk iz 15. stoletja. Med potjo so sicer padle “dve” kapljici iz megle, dežja pa ni bilo. Pri cerkvi se je potem megla tudi nekoliko razkadila in nam razkrila pogled na vasico pod nami in na bližnje vrhove. Po kratkem postanku, bilo je namreč kar hladno in dokaj vetrovno  smo potem nadaljevali naš pohod do naselja Šilentabor. Šilentabor je bil poseljen že v prazgodovini in rimski dobi, mogočna utrdba pa je bila sezidana v času turških vpadov. Tu nas je pozdravil tudi medvedek ”Pu” , se z njim pofotkali, požigosasli in nadaljevali do vrha Šilen Tabora 751 m visokega razglednega vrha. Res bi bil čaroben pogled na okolico, če bi bila jasnina. Tako pa smo zadovoljili zgolj z bolj meglenimi pogledi po bližnji Košanski  dolini na eni strani in dolini reke Pivke na drugi. Šilentabor predstavlja najvišji vrh (751 m) grebena na jugozahodni strani Pivške kotline, ki deli Zgornjo Pivko od doline Reke in od Brkinov. Lepo število najdb iz prazgodovine pa priča o tem, da sta na Taborskem grebenu stali dve gradišči: Šilentabor in Gradišče
Z vrha je potekala potem ozka stezica ob pobočju gore in zaradi dokaj mokre poti je bila potrebna velika zbranost in previdnost. Tudi del pokrit s travo, zaradi velike strmine ni bil kar tako. Vsi smo tako srečno prispeli  do planate Doli in se potem po ne preveč izrazitem kolovozu  potem usmerili proti utrdbam, ki so jih Italijani  zgradili za vojaški poligon na Koti 110 (613 m)  med prvo svetovno vojno. Tu so zgradili sistem strelskih jarkov in izkopali kaverno z namenom usposabljanja enot, ki so se pripravljale na boj na soškem bojišču.
Mad potjo smo se  ustavili tudi pri strelišču, kjer smo imeli kratek postanek za zakusko. Tu nas pričakal umetno gosto nasajen gozdiček in prav ta čas je padlo nekaj dežja, ki pa do nas ni ni prišel saj smo bili varni  pred njim pod gostimi krošnjami dreves nad nami.
Med potjo proti našemu cilju smo tudi pozdravili čredo konjičkov ter nato kmalu  prispeli tudi do vadišča italijanskih vojakov. Po ogledu rovov in kratkem postanku smo nadaljevali našo pot. Po planu je bil tudi ogled zanimivosti na vrhu Primoža, kjer se nahaja mogočna podzemna topniška utrdba Alpskega zidu. Dolžina rovov je približno 500 m, v notranjosti pa so ohranjeni bojni položaji, skladišča streliva in bivalni prostori. Primož (718 m) je hrib jugovzhodno od Pivke. Sama lokacija je bila poseljena že v železni in rimski dobi, na njem pa je nekoč že stala majhna cerkev posvečena sv. Primožu in sv. Felicijanu. Hrib  ima tako že od nekdaj pomemben strateški položaj, saj je z vrha lepo vidna vsa Pivška kotlina. Dominanten položaj Primoža je prišel še posebej do izraza med obema vojnama, ko so Italijani na njem zgradili eno izmed največjih utrdb iz sklopa Alpskega zidu. Za ogled le-tega  se nam časovno ni izteklo in tako smo namesto na vrh zavili po potki skozi travnik v Pivko.  Pa drugič na vrh, prav zanimivo bi bilo za pogledat.  Tako smo kmalu prispeli na toplo malico v Piceriji Herman. Tu smo  namreč imeli nekateri naročeno izdatno toplo malico po 6€ drugi pa so morda naročili le kavico. Večina je potem na hitro odšla na postajo, kjer je kmalu nato prispel direkten vlak do Ljubljane. Nekaj pa nas je tu počakalo lokalca in tako do Logatca z vlakom in naprej zopet na avtobus in domov.
Tokrat je bilo vreme za pokušnjo res ne preveč privlačno, brez jasnine in daljnjih pogledov, lahko pa rečem za spremembo je bil za pohod tudi tako kar prijeten in čisto v redu.
Lp Marjan
Za ogled albuma klik na sliko

Hits: 67