Šober

V nedeljo, 28. septembra 2014 smo se zbrali v velikem številu in se s šestimi avtomobili napotili v manj znan kotiček onkraj meje in sicer v okolico Trbiža, v dolino Remšendol. Na poti smo se ustavili v Ratečah, kjer se nam je pridružil še en avto in tu nam je vodnica Darja opisala, kaj nas čaka in predvsem, kako priti do izhodišča. Malce nas je tudi skrbelo, ali se bo obetajoča vremenska napoved uresničila, saj je bilo precej megleno/oblačno.
Od parkirišča smo še približno kilometer nadaljevali po dolini, nato pa nas je pot povedla v hrib. Skozi gozd smo se kar hitro vzpenjali, tempo pa je bil tak, da smo mu lahko vsi sledili. Pot je bila lepa, le tu in tam je bilo treba kaj umakniti z nje, saj gozd daje vtis, da je tudi tu razsajal žled. Na poti smo šli mimo krmišča za divjad, vendar se naše pričakovanje, da bomo videli kakšen primerek, ni uresničilo, smo pa kasneje na poti naleteli tudi gamsovo truplo.
Ko smo po dobrih dveh urah prispeli na planino Kolja jama, se je že naredil čudovit dan in v prekrasni okolici, obdani s stenami Rabeljskih špic smo použili malico ter se predajali toploti sončnih žarkov. Na planini je bil tudi izvir studenčnice, kjer si je bilo možno obnoviti zaloge vode.
Pot nas je nato po krajšem vzponu vodila ob vznožju sten, potem pa smo se vzpeli na vrh Šobra. Od tu je prekrasen razgled na vse strani in vodnica nam je pokazala in poimenovala vsak posamezen vrh. Tik pod vrhom smo si privoščili naslednji postanek in podaljšali uživanje v čudovitih razgledih in božanju sončnih žarkov.
Sledilo je sestopanje. Ker smo opravili krožno pot, nas je pot na začetku še naprej oddaljevala od izhodišča, potem pa se je obrnila proti izhodišču. Spust pa je bil večinoma zmeren, le tu in tam je bilo treba paziti, ker je drselo tako na mokrih skalah, kot tudi v blatu in na travnih površinah.
Malce zahtevnejši je bil le kratek odsek poti, kjer smo si pomagali z vrvjo. Pokrajina se je vseskozi spreminjala – ponekod smo hodili med ruševjem ,po travnikih, pa po meliščih in tudi po gozdu.
Sestopili smo čisto na koncu doline in sledil je povratek po celi dolini, pri čemer smo pol poti prehodili po praktično zravnanem melišču, pol poti pa ob Belem potoku . Levo in desno smo še naprej lahko občudovali okoliške vrhove in prelestne barve, v katere so se že odela drevesa.
Na izhodišče smo se vrnili prijetno utrujeni, saj smo s počitki vred za pot porabili devet ur, pri tem pa premagali 1000 m nadmorske višine in prehodili 15 km. Vsi smo bili zelo zadovoljni, saj je izlet presegel naša pričakovanja, ki že tako niso bila majhna.
Lep dan smo zaokrožili pri Aljažu v Dovjem, kjer smo se zahvalili vsem vodnikom za njihov prispevek ter si zaželeli še več tako lepih tur.
Onja

Hits: 5