Socerb-Osp-Tinjan

V začetku zadnjega meseca leta, sta nam Zlatko in Jan pripravila pohod v toplejše kraje naše domovine. V oblačnem vremenu smo startali v Petrinjah in se najprej skoraj po ravnem sprehodili do Socerba. Vmes smo bili deležni nekaj prijetnih sončnih žarkov. Pri gradu se nam je odprl pogled na Tržaški in Koprski zaliv. Pri gradu je planincem na voljo žig, ne moreš pa na kavo ali pijačo v gostišče, saj tega ob sobotah odpirajo šele zvečer, seveda ne za goste v gojzarjih. Zato smo si postregli iz nahrbtnikov, vendar malice v večini nismo pojedli do konca, saj nas je hitro pregnala mrzla burja. Začeli smo se spuščati proti Ospu. Obiskali smo cerkev sv. Tomaža, v kateri nam je prijazna domačinka povedala nekaj zanimvosti iz zgodovine kraja. Osp je ena najstarejših slovenskih vasi, v pisnih virih je bila omenjena ob koncu 11. stoletju. Nekoč je vas štela preko 800 prebivalcev, danes le še 180. Ponaša se s strnjenim vaškim jedrom, prepredenim z ozkimi ulicami. V Ospu je bila že leta 1818 ustanovljena prva redna slovenska osnovna šola v Istri. Nad naseljem se dviga kompaktna stena, oblikovana v podkvasto obliko in je široka 500 m, ter visoka preko 200 m. Skupaj z bližnjo Mišjo pečjo predstavlja enega najpomembnejših plezalnih območij v Evropi. Na pobočju stene raste pravi lovorov gozd (črni lovor) in izredno redka cvetlica Tommasinijeva popkoresa, ki zacveti v mesecu aprilu.
V cerkvi smo se ohladili, vendar smo se v naslednji urici močno ogreli, saj smo se podali na bližnji Tinjan. Vzpon s pičlih 32 m nadmorske višine do cerkvice sv. Mihaela na 374 m nas je spomnil, da smo na planinskem izletu. Razgledov od tu je bilo vedno manj, nazadnje so nas nazaj v vas pregnale kapljice dežja. Zato smo se malo dlje zadržali v gostišču v Ospu ob bobičih in kozarčku domačega. Spotoma na avtobus so si nekateri planinci nabavili še domače oljčno olje. Za nami je bil še en prijeten pohod po krajih mimo katerih se večinoma le vozimo, ko potujemo na obalo.

Hits: 10