Tura na Špik iz Krnice, 02.07.2016

Sedemnajst planincev PD Iskra Ljubljana se nas je odpravilo na turo na Špik. Noč pred odhodom ni bila ravno prava za počitek in je bil žal kratek, saj smo morali zgodaj na pot, saj je bil pričetek vzpona določen za 5. uro zjutraj, izpred koče v Krnici. Zgodaj, meni se je zdelo nemogoče zgodaj. A smo po planu, no le s par minutno zamudo, krenili za vodnikom Dušanom, zatem ko smo predhodno opravili nujni pregled opreme in dobili osnovne napotke za pot. Nekateri tudi hvaležni Nacetu, oskrbniku koče, za prvi použiti topli obrok, ki nam ga je pripravil, po predhodnem dogovoru, ob naše zgodnjem jutranjem prihodu. Po ocvrtih jajčkih, čaju, beli kavi, kavi z mlekom… je še skoraj “sredi noči”dišalo v bajti in zunaj nje.
Dolina je še spala. Nočni mrak se je umikal jasnemu dnevu z napovedanimi popoldanskimi nevihtami. Tu in tam se je oglasil kakšen ptič, mravljišča so bila videti kot izumrla. Vse je še bilo mirno. Med naše korake in enakomerno dihanje se je tu in tam prepletel kakšen vzpodbudno zbadljivi vzklik ali kratek komentar. Misli so se mi osredotočale k napovedi, da je pred nami eden letošnjih zahtevnejših vzponov. Višinska razlika preko 1300 m, obvezna osebna varovalna oprema, na poti ni možnosti za oskrbo s hrano in vodo, sončna pripeka, velika možnost poletnih popoldanskih neviht in le skalovje na vse strani. Je to sploh zame?
Zapustili smo gozd in prečili prvo strugo hudournika. Kasneje, za manjšim slabotnim gozdičem, še eno obsežnejše melišče. Pot se je nato pričela vijugati med ruševjem in se vse strmeje dvigovati. Vodnik, verjetno vajen precej bolj trenirane druščine, se ni preveč oziral na naše “velike probleme” – prva zadihanost, žeja, pregrevanje v oblačili z dolgimi rokavi… V začetku je jasno napovedal, da bo prvi postanek po eni uri hoje. Namenjen krajšemu počitku in zajtrku tistih, ki še ne bodo jedli pred tem. Saj v času jutranjega hladu ni smiselno zgubljati preveč časa. To se je kot še kako koristno potrdilo nazaj grede, ko ga najbrž ni bilo med nami, ki vodnikom ne bi bil neizmerno hvaležen, da so nas “gnali” vso pot. In smo tako v dolino uspeli pobegniti vsaj delu najhujše pripeke popoldneva in nevihtam.
Zagledali smo prvi s soncem ožarjeni vrh Škrlatice, pozlatile so se tudi Martuljške Ponce. V dolini naprej proti zahodu je vijugala cesta na Vršič. Potem se je le odvrtela tista začetna ura. Imeli smo postanek. Pojedla sem jabolko. Spila spet nekaj vode (še vedno pod vtisom Nacetovega opozorila na racionalno ravnanje s tekočino). Ko smo nadaljevali pot, je tudi “moj stroj zalaufal”. Tista “ta požrešna” zgodnja kava z mlekom, ki je sicer nisem vajena, je popustila in z njo zamegljen vid in huda utrujenost. In je šlo naprej proti vrhu v ritmu korakov kolone. Ta se je občasno tudi zataknila. Zaradi požirka vode in užitja lepega razgleda. Pa zaradi spominskega posnetka čudovitega miru planinske narave, ki smo ga zmotili mi, ki smo se preizkušali tam na gori. Nekateri pomehkuženi od udobja doline. Drugi že delno načetega zdravja zaradi na hrbtu (in v kolenih) naloženih križev let. Spet tretji utrujeni zaradi nerešljivih skrbi vsakdana. Ja, prišli smo, da se izpotimo vsak svoje nakopičene tegobe. Da si napolnimo pljuča in misli z novim elanom čarobnosti življenja tam v brezmejnostih modre sivine planin in neba.
V začetku sem precejšnji del poti stopala tik za vodnikom Janom (tokrat ni imel uradnih vodniških delovnih zadolžitev, bil pa je pomočnik), ki nam je pokroviteljsko delil modrosti preizkušenih planincev. Obneslo se je, da sem ga posnemala v tem, kako se stopa po različnih terenih. Pa, kako se uporabo pohodnih palic v spremenjenem terenu zamenja z oprijemanjem za trdno oporo. In kako se umiri zadihanost.
S soncem smo se srečali na manjšem sedelcu, v bližini Gamsove Špice. Z mešanimi občutki zaradi zavedanja, da se bo jutranja blagodejna toplota Sonca še prehitro spremenila v preizkušnjo izčrpujoče vročine, smo hiteli naprej. Z bližnje travnate vzpetine sta nas mirno opazovala kozoroga – menda je bila mati z mladičem – ki so ju nazaj grede tudi videli hladiti se ležeč na snežišču. Na naslednjem tamkajšnjem travnatem pobočju smo opazovali luknje in sveže obdelana dvorišča pred bivališči svizcev.
Prišli smo do zahtevnega prehoda po strmini, varovani z jeklenicami. Pospravili smo pohodne palice, si nadeli čelade ter samovarovalno opremo. V steno smo vstopali po opravljenem pregledu skupine, ki nam je “prinesel odobritev za pot v steno” (z nekaj popravki prosto visečih trakcev z nahrbtnikov) in določitvi vrstnega reda (upoštevaje izkušenost). No, moja nova varovalna oprema se je (prej sem jo v dolini rešila specifikacij, cen in navodil), v polnem sijaju z mano prvič podala svojemu poslanstvu naproti. Pod budnim nadzorom Branka Đukiča, prijatelja Dušanovega vodniškega pomočnika Romana Semeniča, ki je tudi naš »ta mladi« planinski vodnik. Kot velevajo pravila, je zamrlo glasno govorjenje. Slišala so se le polglasna navodila, pa klikanje in drsanje kovine. Pretikanje vponk sem pričela na repu skupine. Šlo je gladko. Prilezli smo na 2418 m visoki vrh Lipnica
Sledilo je prečenje sedla. Mimo snežišča smo že stopili na pot, ki vodi po robu res strmega skalnega pobočja navzgor, na vrh Špika. Na sosednjem vrhu v smeri proti severu, smo opazovali, kako je gost oblak v meglo ovil vzhodno pobočje ………. Planine na zahodu so bile še popolnoma obsijane. Ob vrhovih so se jim začeli zbirati poletni vročinski oblački, takrat še prijazno puhasti. Čeprav je sonce od izteka jeklenice dalje že kazalo svojo polno moč, je ves čas narahlo pihalo, zato ni bilo prehude vročine. Z novim elanom, saj smo zdaj že imeli cilj tik pred seboj, smo opravili še zadnji, dobre pol ure trajajoč del vzpona do samega vrha.
Veseli dosežka smo si zgoraj čestitali na 2472 m.n.v. Ozrli smo se v dolino, kjer sta se kazali majcen Gozd Martuljek, Kranjska Gora in Rateče. Premerili smo svojo višino glede na okoliške hribe: …….. . Vodnik Dušan nam je ponudil saharozo, preizkušeno okrepčilo po prestanem naporu, ki je bilo izredno dobrodošlo. Večina je hitela žigosati in izpolnjevati planinske knjižice. Dušan je še vpisal naš obisk vrha v vpisno knjigo. Na hitro smo tudi še malo popadli dobrote iz nahrbtnika. Opravili smo s planinskim krstom in fotografiranje in se odpravili navzdol.
Dolina je bila, glede na dogajanja ob bližnjih vrhovih, še neznansko globoko. Začela so se nam oglašati utrujena kolena, žeja se je tudi vedno težje pogasila, zakrivali smo si predele gole kože, ker je sonce neusmiljeno žgalo. Spodbujali smo se s pripovedmi in domislicami in si pomagali s postanki, da smo si malo oddahnili in “zakrpali” natrgano kolono.
Prišli smo v območje brezvetrja, na hudourniške sipine, kjer so naši koraki vedno bolj klecali. Kaj ne bi – od napora se je zvila in zlomila celo ena pohodna palica! Uporabili smo večino znanih sredstev “boja” z utrujenostjo. Govorili smo vse manj. Le tu in tam je padla kakšna beseda. Največkrat se je pokazalo, da se naše misli vse bolj usmerjajo k zaboju hladnega piva v lesenem koritu z neprestano tekočo ledeno mrzlo vodo pred kočo v Krnici. Telefonirali smo svojcem in jih “seznanjali z najnovejšim napredkom”. Čudili smo se stojičnosti živih bitij, ki so neprizadeto živela svoj vsakdanjik v teh, za nas peklenskih krajih: ptičem, mravljam, čmrljem, muham… in pogledovali, če nam pride na pot kakšna kača iz sosednjega Kačjega Grebena, kar pa je bilo zaradi obilice snega tam, bolj malo verjetno.
Proti koncu bi najraje že odštevali korake, da bi nam pomagalo vztrajati. Pa smo ugibali, glede na uro in podatek o nadmorski višini, koliko še. Zadnje pol ure nam je vsem bila hoja že pošteno odveč. Naš vodnik Dušan je malo zaskrbljeno prešteval “svoje ovčice” pri zadnjem postanku. “Neslužbeni” vodnik Drago Car je z dolgimi koraki prehitel čelo kolone in začel prvi naskakovati dolino. Tam sta takrat že bili Vanja in Adrijana, ki sta pokazali, da punce tudi brez moške podpore znamo sprejemati dobre odločitve. Kot je menda večkrat v navadi je “metlo” prevzel vodnik Jan. In potem se je končno le prikazala struga zadnjega hudournika, pa tista, jesenska, z lanskim listjem posuta pot v gozdu, ki se izteče v jaso pri koči v Krnici. Po dobrih 10 urah (na uro se res nisem spomnila pogledati) smo se vrnili v raj pri koči. S klopmi pod velikimi senčniki. Pa z neskončno ljubim žuborenjem vode (prek steklenic piva). In z Nacetovimi “dekleti”, ki so nam hitela prinašat dobrote iz kuhinje: gobova juha (te smo polizali zadnje porcije), jota, kislo mleko, žganci, ričet … vse nam je šlo izjemno v slast.
Ko smo se okrepčali in se nas je pričela lotevati lenobna utrujenost, smo se zavedli, da se okrog bližnjih vrhov vse bolj temni in da se že sliši oddaljeno grmenje. Pričeli smo pospravljati opremo in se odpravljati proti avtomobilom. Pred “gasilskim slikanjem” in slovesom od prijaznih oskrbnikov, smo z vodnikom Dušanom še opravili zaključni pregled ture. Ocena: uspelo je, popolnoma. Ob ugibanjih, kaj bo naša prihodnja skupna pot, se je druženje iztekalo. Hiteli smo proti avtomobilom in kombiju pri križu na tretjem vršiškem ovinku. Še smo si v Mojstrani ukradli slabe pol urice na “običajnem postanku pri Adrijanini sošolki blizu Aljaža”, preden nas je dokončno pregnal piš bližajoče nevihte. Ta je tačas že prala našo goro in njene sosede in nam vso nadaljnjo pot proti Ljubljani po avtomobilskih steklih razmazovala opozorilne kaplje.
Kot smo že tam rekli, naj zdaj tudi zapišem. Špik – uspeli smo ga osvojiti, bilo je lepo. Hvaležni smo podpori vodnikov, organizatorjev in šoferjev, pa oskrbnikov koče. Zlasti pa smo lahko tudi ponosni vsak na svoj pogum, moč in vztrajnost.
Vesna Orehek

Hits: 9