Že vse od začetka smo vedeli, da bo vročina danes neprizanesljiva in bo naša vzdržljivost na preizkušnji. Kljub temu se nas je zbralo presenetljivo veliko, od tega je večinski delež pripadal nežnejšemu spolu. Bolj natančno je razmerje bilo 16 proti 3. Torej dejansko ženska zasedba, fantje smo bili bolj za okras. Kakorkoli že, mahnili smo jo proti Zelenici. Od parkirišča na Ljubelju. Ubirali smo počasen tempo z veliko postanki in kratkimi požirki, kar je bila rdeča nit celotne ture. Pri premagovanju višine po stari graničarski poti sta nam senca pod krošnjami dreves in hladna, osvežilna sapica vlivala vedrine ter lajšala korak. Nenadni kriki neke planinke nad nami so nas zdramili iz prijetnega vzdušja. Odneslo je del poti, sem zvedel od njenega spremljevalca, kar je bilo zanjo nepremagljiva ovira. Medtem, ko je on miril strahove, ki so ji povzročili tako glasen odziv, sem si ogledal situacijo. S krajšim koncem suhe veje sem razširil stopo, jo utrdil in prehod je bil bistveno bolj obvladljiv. Mirno smo nadaljevali. Ko sta ugotovila, kako enostavno smo obšli oviro, sta nam sledila. Vse je spet potekalo kot prej. Pri planinskem Domu na Zelenici smo malce spraznili zaloge iz nahrbtnikov, potem pa se podvizali proti sedlu Šija. Vedno bolj vroče je postajalo a ni bilo soparno, kar je bila velika olajševalna okoliščina. Bili smo že globoko pod karavanškimi vršaci. Na eni strani postavna Vrtača, na drugi strani Begunjščica. Daleč pred nami pa Stol, ki ga ponosno prekriva Srednji vrh. Od sedla Šija je steza postala strmejša in mestoma prepletena s koreninami. Ni trajalo dolgo, dosegli smo vrh. Kako lepa gorska pokrajina. Vsa naša prizadevanja so bila večkratno poplačana. Kar topili smo se ob pogledih. Vidljivost je bila odlična. Spodaj smo se ustavili pri Domu pri izviru Završnice. Oddih smo si privoščili za kakšno uro. Ob okusni hrani in pijači so stekli zanimivi pogovori. Začuda pa prav veliko planincev, glede na krasen sončen dan, ni bilo. Pod vtisom lepih doživetij in energetsko obnovljeni smo se vrnili v dolino. Na parkirišču, spodaj pri ljubeljskem predoru, smo se še zadnjič zbrali in namenil nekaj kratkih besed o današnjem izletu. Poslovili smo se in si zaželeli srečno vrnitev.
