Staničev pohod

Tudi naše planinsko društvo se je udeležilo tega tradicionalnega pohoda, v spomin na prvega slovenskega alpinista, goriškega humanista in prosvetitelja, vendar ne v takem velikem številu kot leta 1995. 12 planink in planincev se je v hladnem jutru zbralo na parkirišču pri Dolgem mostu, se porazdelilo v tri osebne avtomobile in odpeljali proti Solkanu pri Novi Gorici. Parkirali smo v mestnem jedru, se ustavili na jutranji kavici ter se nato napotili proti Solkanskemu mostu, kjer je bil začetek pohoda. Vzpon na Sabotin nas je hitro ogrel, potem pa nas je grelo dobro razpoloženje, sonce, cvetoče češnje in čudoviti pogledi na krasno bistro hči planin, kot se je slikovito izrazil pesnik Simon Gregorčič. Ob poti smo lahko opazovali številne sledove Soške fronte v obliki ostankov zaščitnih jarkov in kavern ter si na vrhu Sabotina lahko ogledali manjši muzej z ostanki omenjene fronte. Trasa pohoda, ki je bila skrbno označena z Knafelčevimi markacijami in smerokazi, je potekala po grebenu Sabotina do Vrhovelj na vrh Korade in spust do Kanala, kjer je bil zaključek s pogostitvijo ob zvokih diatonične harmonike. Vsi omenjeni kraji so bile tudi kontrolne točke in priložnost za krajše počitke in okrepčilo. Pohod smo zaključili s kozarčkom dobrega kaberneta, ki ga je prispeval naš bivši poslanec Ivo Hvalica, ter se na koncu zadovoljni vrnili na naše izhodišče s člani Turističnega društva Senčur, ki so nam prijateljsko odstopili nekaj sedežev v svojem avtobusu.
Lep pozdrav
Franci Kušar
Po poti Valentina Staniča od Solkana do Kanala.
Izgleda, da smo Iskraši pridni, saj nam je bil od zgoraj namenjen še en lep sončen dan za lep izlet.
V dokaj svežem zgodnjem jutru smo se dobili na parkirišču Dolgi most in popolnili tri osebna vozila, se pravi, da nas je bilo 12. Ta zadnja, dvanajsta je bila kriva, da se je odhod zamaknil za pol ure.
V Solkan smo prispeli ob 8. uri, se prijavili in krenili na pot. Hladen vetrič (mogoče burja) je malo stresel tiste, ki so bile v krajših hlačah. S starta na Srebrničevem trgu (103 m) se odpravimo na soški most Osimske ceste, ki pelje v Goriška Brda, pogledamo proti znamenitemu solkanskemu železniškem mostu, ki ima 85-metrski kamniti lok iz leta 1906 in na drugi strani Soče že vzpon na Sabotin. Tu smo že v zavetju in se je potrebno že sleči. Med vzpenjanjem občudujemo čudovit razgled na Novo Gorico. Po dobri uri vzpona prispemo na čistino, na kateri se je včasih bleščal kamniti napis NAŠ TITO, katerega so nekajkrat spremenili, še malo više pa so ostanki podrte cerkvice Sv. Valentina. Tu se malo oddahnemo, okrepčamo, poslikamo in nato nadaljujemo po grebenu. Na levo pogledujemo proti Brdom, oz. briškim gričem na katerih uspeva vinogradništvo in pridelava češenj ter breskev, ki so že v cvetju, na desno pa strmo pod nami zelena Soča s hidroelektrarno Solkan, nad njo pa na drugi strani Skalnica z vrhom Svete Gore in romarsko cerkvijo. Kmalu dosežemo vrh 609 m visokega Poklona, nato pa se pot malo spušča. Ves čas po grebenu pa lahko opažamo ostanke rovov, bunkerjev in kavern, kot spomin na prvo in drugo svetovno vojno. Po dobrih dveh urah se naša malo raztegnjena kolona sestavi pri zavetišču na Sabotinu. Eni se okrepčajo, drugi pa se ogledamo manjši muzejček z ostanki vojnih časov. Še mimo lovske koče in že smo na polovici poti v Vrhovlju. Tu je bil tudi konec krajšega dela ali pa začetek drugega krajšega dela poti, ki vodi naprej proti najvišji točki 812 metrski Koradi, ki ji domačini pravijo tudi Sveta Gendrca ali pa Kobalar oz. Kobališče. Do planinskega zavetišča traja pot slabe 2 uri in je izmenično asfaltna cesta in gozdna pot. Pri koči se okrepčamo še preostali, spijemo tudi ponujeni čaj in nadaljujemo do nekaj minut oddaljene triangulacijske piramide na najvišji točki Korade, ter dalje mimo cerkvice Sv. Gendrce. Proti jugu se je že nabrala meglica in zastirala razgled, medtem ko je bil lepši razgled proti severu, saj se je videlo od Chiampona, Muzcev, Kanina, Matajurja, Rombona, Mangrta, Jalovca, Krna, Triglava in cele verige Južnih Bohinjskih gora do Črne prsti in Porezna. Po slemenu Kanalskega Kolovrata se spustimo na cesto proti Kanalu. Tu pa se nam je ponudila priložnost, da se zapeljemo v dolino z avtobusom, ki je imel še veliko prostora. Žal pa smo ugotovili, da dvojica naših manjka. Glede na to, da šofer ni bil pripravljen malo počakati, sta izstopila še Dušan in Slavica, da počakata še Neno in Francija Kušarja, ter da skupaj peš nadaljujejo v dolino. Moram priznati, da je meni kar prijala vožnja, saj sem že precej izčrpal svoje kondicijske sposobnosti. Pa tudi ostali se niso nič pritoževali. V Kanal smo prispeli ob 16 uri in tako še ujeli zaključno prireditev in zdravico Briškega župana z veliko steklenico Peneče Rebule, se potešili s klobaso in joto, poplaknili z rdečim in belim vinom, pa tudi kakšno pivo je steklo. Med čakanjem na “hrabre” člane smo si nekateri še ogledali razstavo Dava Karničarja, drugi pa poklepetali z ostalimi udeleženci pohoda, ter tako tudi pridobili možnost prevoza z avtobusom brezplačno do Solkana. Ob 18 uri smo pričakali še najstarejšega udeleženca (mislim da nekaj čez 80 let) in nato zapustili Kanal v malo prepolnem avtobusu.
Tako se je končal lep sončen dan in marsikdo med nami je dobil nekaj nove barve po čelu in rokah.
Sestavil: 2.4.2012
Silvo
Slike

Hits: 3