Stol s Trat

V nedeljo, 31. 7. 2022, se nas je devet planincev odpravilo na Stol po nam manj znani poti z avstrijske strani. Ob prvih prijavah je bilo slutiti, da bo zasedba malce drugačna kot ponavadi. Prvič se je namreč zgodilo, da so me kontaktirali prav vsi prijavljeni udeleženci. Očitno je bila pot za večino neznanka in so se želeli prej prepričati o zahtevnosti, kar si zasluži vse pohvale.

Trem udeležencem (Andreju, Marku, ki zadnje čase opravlja vlogo šoferja, in moji malenkosti), ki smo v zadnjem mesecu skupaj premagali kar dobro mero višincev, se je pridružila še Renata, ki je skrbela za hormonsko ravnovesje, Janeza je zavarovana pot na Storžič očitno zelo pritegnila k podobnim turam, Zorana tudi že dolgo ni bilo na spregled, po dolgem času se je spet pridružil Boštjan s prijateljem Dejanom, prvič pa sem srečal tudi Leopolda, ki je še izkušen (izraz star bi lahko zvenelo žaljivo za moža v dobri formi) Iskrin kader, kot nam je zaupal sam.

Interesentov za turo je bilo še nekaj več, vendar je korona polegla eno udeleženko, drugi udeleženec si je premislil, za tretjega pa bi morali imeti dodaten avtomobil, tako da bo Stol z avstrijske strani obiskal kdaj drugič.

Tokratna pot se je začela s parkirišča na Tratah (nem. Johannsenruhe). Do izhodišča smo prišli čez Ljubelj (… na drugo stran, pojejo Sestre), v smeri proti Celovcu (Klagenfurt) do drugega krožišča, kjer smo zavili proti Šentjakobu v Rožu (Sankt Jakob im Rosental) do Bistrice v Rožu (Feistritz im Rosental). Pri trgovinah Billa in Penny smo zavili levo v smeri doline Rute (Bärental), po sto metrih pa še enkrat levo proti parkirišču na Tratah.

S parkirišča do vstopa v zavarovano pot je slabo uro hoda, nekaj po cesti, gozdni poti, vmes prečimo melišče in smo pod steno. Kot se spodobi za vodnika, pade komanda za opremo. Najprej čelada, potem pa naprej. Še zadnji pregled opreme, če je vse na svojem mestu, dogovor kako bomo lezli, pazi nase ter na svojega kolega in gremo v skalo.

Na srečo pretirane vročine ni bilo. Skobe, klini, jeklenice, pa nekaj normalne potke, kakšna plata vmes in ponovno železo. Pred izstopom iz zavarovane poti se še vpišemo v knjigo in že smo na grebenu. Tam nas preseneti hladen veter. Zoran mu nekaj časa kljubuje še v kratki majici, ampak kmalu uvidi, da je to jalovo početje in tudi on si nadene dolge rokave.

Vrh je takoj pred nami, gor pa presenečenje. Pričakali sta nas Adrijana in Dena. Klepet, malica in obvezno fotografiranje, kjer se nam je pridružil še prijazni rjavi kosmatinec.

Z vrha smo se spustili v smeri Prešernove koče in pod Celovško špico do sedla Belščica, od koder nas je pot vodila po gruščnati poti do Celovške koče. Prijazno osebje, lepo urejena koča in magična točilna naprava za zlatorumeno tekočino so nas prepričali, da naredimo pavzo.

Med pavzo smo ugotavljali kateri hribi so pred nami. Kako drugačen je svet z druge strani. Misliš, da poznaš greben Karavank, pa si hitro v zmoti.

Od koče je še dobre tri četrt ure hoda do izhodišča. Vmes še malce klepeta o hribih, kolesih, opremi in vsem ostalem, kar nas veseli. Vsi edini, da je bila tura zanimiva, dan ravno prav topel, pivo ravno prav hladno in da izleti, ki niso ravno klasične vsem znane planinske ture, privabijo tudi tiste, ki se društvenih izletov ne udeležujejo pogosto.

Še malce statistike. Tri minute manj kot napovedanih šest ur čiste hoje, malce več kot 1100 višincev in slabih 11 km razdalje.

Hvala in pohvala vsem udeležencem za udeležbo in družbo, še posebej pa Marku za kombi in varno vožnjo.

Roman

Klik na sliko za ogled albuma

Hits: 188