Storžič

V nedeljo, 24. julija smo se z uspešno izpeljanega vzpona na Storžič zadovoljni vrnili nasvoje domove. Pred tem pa smo imeli sončen zaključek celodnevnega planinskega druženja v Domu pod Storžičem, kjer je bilo tudi jutranje izhodišče naše ture. Prevoz s kombijem nam je omogočil Marko, ki se ture žal ni mogel udeležiti zaradi podivjanih ognjenih zubljev na Krasu. Za volan in tudi vodenje je poleg Alenke poznavalsko poprijel Joc, Marko s Primorske nam je s koristnimi napotki pomagal pri vzpenjanju in sestopanju, na vrhu pa nam je skuhal še čisto pravo kavo.

Kljub rezervnemu Alenkinemu scenariju, se je vreme toliko stabiliziralo, da smo prehodili in preplezali načrtovano turo iz vabila. V veselje enajstih planincev, dobro opremljenih in motiviranih za vzpon po zajlasti, zelo zahtevni označeni poti skozi grapo Žrelo. Zaradi strmine, nevarnosti padajočega kamenja in zdrsa predvsem v mokrem vremenu (to nam je bilo prizanešeno), je bila čelada in samovarovalni komplet del obvezne opreme. Ob vzpenjanju in plezanju po severni strani smo uporabljali razpoložljiva varovala, jeklenice, se pazljivo premikali po in ob steni in poiskušali najti najustreznejše in varne prehode, kjer ni bilo možnosti vpenjanja.

Po prihodu iz žrela na greben se nam je iz desne strani priključila pot imenovana čez Psico. S pazljivo hojo ob večkrat izpostavljenem grebenu in strmem vzpenjanju smo prišli do pobočja pod vrhom, ki so ga zasedale ovce. Pregrada jim preprečuje zadrževanje na samem vrhu, zato smo pa toliko bolj na njem uživali pohodniki. Na vrhu je razgledna plošča, križ, vpisna skrinjica ter žig, razkošni razgledi ter tudi nekaj ponosa. In kava, če je med pohodniki Marko. Na skali sem opazila obeležje, da tu poteka spominska gorniška pot, Aljaževa pot od doma do doma. Jaz sem mojo knjižico od veselja kar večkrat požigosala. Nekaj lepega vzdušja boste sigurno začutili tudi ob ogledu lepih fotografij.

Sestop smo opravili čez greben Škarjev rob. Z vrha je meni pot zgledala lepše in krajše kot je bila v resnici. Nekaj je dodala že tudi utrujenost, pazljivost pri sestopanju pa ni smela popustiti. Večkrat sem se obrnila nazaj proti vrhu in potem se mi tudi planinski dom obdan z gozdom ni zdel več nedosegljiv.

Meni je bilo v pomoč znanje pridobljeno na učni ferati na planinskem taboru v Bavšici. Pridobila sem tudi vzdržljivost, vztrajnost in veselje za tovrstne podvige. Hvala vsem, ki ste nam udeležencem to omogočili.

Alenka je pri domu srečala nekaj iskrenih planinskih prijateljev iz Križ. To je tudi nekaj najlepšega kar nas povezuje in osrečuje. Vsak od nas je odšel domov z nekaj novimi znanji in spoznanji.

Hvala vsem in vsakemu posebej. Res je lepo biti z vami.

Meta Jakoš

Klik na sliko za ogled albuma

Hits: 109