Strunjanski narodni park-Piran

Strunjanski narodni park-Piran

Hura, gremo na morje in to na čisto pravi planinski izlet!
Prav zares, naslov pove vse in naš cilj je bil ogled Strunjanskega narodnega parka, pa sprehod med oljčnimi nasadi in naprej na Beli Križ tja do piranskega obzidja in v sam center Pirana na Tartinijev trg. Samo tokrat ni šlo vse po načrtih…
Ta pohod sem si zamislil sredi januarja ob mojem zdravljenju v zdravilišču Strunjan in ga planiral za februarski društveni izlet. Tako je bilo na občnem zboru tudi potrjeno, samo vsi vikendi, ob katerih sem se odločil peljati Iskraše na morje, so bili ali deževni, ali zasneženi. Tako sva z našim predsednikom Dušanom vseh 50 in več članov obveščala o datumu odhoda, pa stornirala, pa obveščala, pa… končno je v soboto 6.marca posijalo sonce (vremenska napoved je bila seveda spet sneg in dež, vendar sem tokrat sklenil, da gremo tudi v primeru padanja prekel z neba). In kar enaintrideseterica se nas je zbrala na predvidenem mestu za odhod, tako da sva imela z mojo pomočnico Natašo kar nekaj dela z razporejanjem k voznikom, pa z prejemanjem plačila za izlet, pa z zamudniki, pa krepko pod ničlo je bila temperatura tisto jutro, pa …. Ampak malo pred osmo uro zjutraj je osem avtomobilov le odbrzelo proti Strunjanu, kjer smo se zopet iskali. Pač, eni sedijo na ušesih in ne poslušajo mojih navodil, kje se dobimo in še dobro, da obstajajo mobiteli.
In začelo se je. Kje bomo šli pa na jutranjo kavico, kje bomo pa imeli kosilo, kje se bomo pa kopali, kje bomo pa imeli zaključek izleta?!? Končno sem jim dotajčil, da gremo vendar na planinski izlet, pa čeprav smo na višini 1m nad morjem, da morajo vse imeti v nahrbtnikih vse za ves dan, da smo vendar planinsko društvo in ne sindikalno – upokojenski izletniki.
Naš pohod se je začel med solinami in nadaljeval naprej ob obali po plaži do naravnega rezervata Strunjan, ki je del krajinskega parka Strunjan. Kot se za hojo nas planincev spodobi, smo bili, kot bi mignil pod prepadno steno iz klifa. Ja kaj pa je zdaj to? Nisem sicer geolog, samo z našim Stanetom sva bila jeseni na strokovni ekskurziji z Naravoslovnotehniško fakulteto in naučila sva se marsikaj. To znanje sva tokrat z veseljem prodajala našim planincem. Prepadna stena iz klifa na tem območju je največja znana obmorska stena ob vsej jadranski obali in je visoka preko 80m. Zgrajena je z mehkih flišnih plasti, ki jih morje, veter in dež z lahkoto neprestano oblikujejo in spreminjajo. Fliš pa je sedimentna kamnina iz oecena, v kateri se izmenoma ponavljajo plasti peščenjaka, laporja in karbonatnega turbidita. Zaradi njene mehkobe jo morje ves čas izpodjeda, pa vremenske razmere povzročajo razpadanje in erozijo v zgornjih plasteh, tako da se izoblikujejo zanimivi pojavi, kot so spodmoli, prelomi, nalomljeni skalni bloki in poševne plasti peščenjaka. Ja pa dovolj o tem, udeleženci izleta to že vse vedo, vi ostali pa drugič pojdite z nami in izvedeli boste še marsikaj več!
In moja planinska druščina si je izbrala najbolj strmo pot za izhod na vrh stene in kar malo me je skrbelo, koliko jih bom še naštel na vrhu. Vse se je srečno izšlo in še nekaj korakov, pa smo bili pri znamenitem belem križu. Če se spomnite, sta ga dva umetnika zaščitila pred ognjem in v znak ne vem kakšnega protesta, verjetno umetniškega, polila z bencinom in zažgala. Cerkveni dostojanstveniki so seveda zagnali vik in krik, ampak….taka je pač umetnost. Sicer so pa ta križ postavili leta 1921, ko je v zaliv priplaval edini preživeli mornar iz sredi morja potopljene ladje. Ker so bili vsi ostali mornarji mrtvi, je ta preživeli baje imel čudežno pomoč device Marije, torej se je zgodil čudež! In ko sem našim zbranim planincem to pripovedoval, so se našli taki, ki so tudi našega plavalca Strela uvrstili med čudežne plavalce.
Sicer pa je ta narodni park znan tudi po botanično zanimivih rastlinah in cvetlicah ter seveda po morskem delu rezervata, kjer so značilne rastlinske in živalske vrste ter združbe, tako da je z vidika naše naravne dediščine, izjemnega pomena ohraniti ekološko stabilnost in raznolikost celotnega parka.
Pot nas je vodila na vrh planote, kjer smo imeli kot na dlani izolski zaliv, pa tržaški zaliv in visoko nad njim se le komaj zaznavno izoblikovala zasnežena planota z Nanosom na koncu. Lepše je bil viden bližnji, zadnji tisočak pred našo obalo, čudoviti Slavnik s svojo ekološko sporno antensko novejšo zgodovino. Mi pa smo malicali med cvetočimi dateljni, pa češnje in marelice so tik pred razcvetom, pa vsi popki so napeti in ptički tako lepo žvrgolijo, ženski del našega tokratnega izleta pa ni kazal nobenega zanimanja za romantično prihajajočo pomlad. Nekoliko so se le raznežile ob cvetočih mimozah na Belem Križu nad Portorožem, kjer je v nadaljevanju našega pohoda po panoramski stezi, potekala naša pot proti Piranu. In prav nad njim smo se povzpeli na njegovo mestno obzidje, zgrajeno v letih med 1470-1534, da bi se naužili pogleda na to lepo obmorsko mesto. Značilnost tega obzidja je sedem, še danes ohranjenih mestnih vrat, to je nekdanjih vhodov skozi obzidje v Piran, kjer pa kraljuje Tartinijev trg, poimenovan po Pirančanu, violinistu in skladatelju Giuseppu Tartiniju (1692-1770).
Naše vračanje do Strunjana je iz Pirana potekalo mimo cerkve Sv. Jurija, katere zvonik je bil dograjen leta 1608, in je pomanjšana kopija zvonika Sv. Marka v Benetkah, in naprej po novi panoramski pešpoti nad morjem in v nadaljevanju ob obali mimo Fiese (ogled znamenitega sladkovodnega jezera tik ob morski obali – tudi Slavko, ki je imel kopalke, ni hotel preizkusiti 7 stopinj C toplo – hladno vodo) Pacuga (bivše letovišče vseh slovenskih gasilcev, sedaj otroško zdravilišče) in do naših parkiranih jeklenih konjičkov ob strunjanskem kampu.
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar
Slike

Hits: 0