Sv. Gora, Škabrijel, Kekec

Veliko sem slišal o trpljenju, bojih in fronti v tem delu naše domovine. Zato sem želel ogledati kraje največjih bojev v 1. svetovni vojni in  žalostne dogodke nekako predstaviti tudi z našimi planinkami in planinci v društvu. Vesel sem bil, da smo tako ta izlet vnesli v naš plan za leto 2022.  Tako smo med dvema dežavnima dnevoma ravno  ujeli enkratno vreme za pohod. Vreme sončno in po sobotnem dežju se je tako ozračje tako očistilo, da je naš pogled segal vse tja do Triglava, morja in vse naokrog.

Zbor ob 6 uri, je bil morda za nekatere zgoden, vendar je bila razdalja do Nove Gorice tudi kar dolga. Med potjo proti našemu cilju smo se mimogrede ustavili še na Viču, kjer so vstopili še zadnji potniki. V veselje mi je bilo, ker ni nihče odpovedal in se  je na koncu vseh 45 prijavljenih odzvalo dogodivščinam naproti.  Brez postanka smo se zapeljali do bencinskega servisa v bližini Nove Gorice. Tu se nam je pridružil vodnik PD Nove Gorice Jože ,  s katerim sva se dogovorila, da nas vodi na Sv. Goro in potem še na Škabrijel. Sam bi najbrž nevede podaljšal pot, morda tudi kje zašel, saj pred tem te poti še nisem prehodil.

Po krajšem postanku na Prevalu, za pripravo pohoda smo krenili najprej nekoliko po cesti . Pri znamenju pa smo skrenili s ceste in od tu naprej je bilo le še občudovanje, kakšen napor, garanje je bilo to za vojake, ki so kopali te jarke kaverne, veliko jih  je tu ostalo za vedno. Slava jim! S hojo, plazenju  po dolgem 230m meterskim rovom, smo uspešno izvedli pravi planinski vzpon. Po mokrih skalah ter s pomočjo vrvi, ki je bila napeta skozi rov, tudi po vseh štirih na  nekaterih mestih, tudi mimo vodnega bazena s pitno vodo, smo prispeli do razgledišča pri kipu  Sv. Frančiška Asiškega. Tu smo nekoliko postal se okrepčali z dobrotami z nahrbtnika in naredili tudi kakšno  skupinsko. Po nekoliko daljšem postanku smo nadaljevali do bazilike. Tu v cerkvi  je bila maša in pogled v notranjost je bil le od vhoda, Nekateri so si notranjost tudi ogledali. Zaradi časovnice smo Sv. Goro kmalu zapustili in se odpravili naslednjemu hribi, Škabrijelu. Pot vrnitve je bila po drugi poti ob pobočju gore, do izhodišča na Prevalu in je bila zaradi spolskega terena tudi kar zahtevna, a tudi ta del smo opravili brez problemov. Pri avtobusu, ki nas je čakal tu za vsak primer, če bi kdo omagal, smo se potem razdelili v dve skupini. Ena je šla direktno do koče na Kekcu, druga večja pa direktno na vrh do razglednega stolpa na Škabrijelu. Pred odhodom smo si tu  ogledali tudi kovinski spomenik edinemu slovanskemu feld maršalu generalu Bogojeviču. Skupina do Kekca je imela kar nekaj časa pri koči za osvežitev medtem ko pa ostali smo predvsem na začetku, kar lepo grizli kolena, pa še spolska, razmočena pot ni bila najbolj v veselje. Po uspešni osvijitvi vrha smo si vzeli kar nekaj več odmora. Počakali smo tudi, da se najprej odpravi z vrha skupina Italijanskih pohodnikov iz Vidma.

Današnji razgledi z vrha Sv. Gore in Škabrijela so bili  fascinanti, kakor je opoisala Liljana, vse do morja. Soča s solkanskim mostom. Na drugo stran dolina vasica Grgar,  Koradi, Matajur in Julijci. Od Skutnika do Krna, Triglava in Bohinjskih gora. Pa proti Čavnu in naprej proti Trstelju in Črnim hribom do Cerja se je lahko videlo. Pri koči na Kekcu smo se potem pridružili našim planinkam in ker je bila tu prevelika gneča smo se kmalu odpravili v dolino.

V dolini pri Krombrku, kjer nas je čakal avtobus, smo se  zahvalili za odlično vodenje z našim vodnikom in se prijazno poslovili. Mi pa smo se odpeljali  v Ajdovščino, kjer smo imeli rezervirano malice. Ta je bila v bivši menzi GP Primorja, ki pa so jo preuredili v prav prijazno restavracijo okrašeno z starinskimi detajli. Prav prijetno smo se tu počutili. Tudi vampi z belo polento  in golaž z njorki  so bili zelo okusni in tudi pice so bile dobre. Vsega lepega je bilo tako konec in ob 17 uri smo nas je prijazen šofer Sladjan srečno odpeljal domov,     Na koncu se bi zahvalil vsem planinkam in planincem za vztrajnost, še posebno pri prehodih skozi rove, res se je bilo potrebno potruditi. 

Marjan

 

Po zaslugi vodnika Marjana in vodnika PD Nova Gorica Jožeta, smo obiskali Sveto Goro in Škabrijel. V nedeljo v jasnem, pomladnem vremenu, skupaj skoraj 50 planincev. Pot je bila raznolika, sicer spolzka zaradi nedavnega deževja. Z mislimi smo bili pri dogajanjih 1. svetovne vojne, skozi jarke, kaverne. Preko 40.000 žrtev, koliko nepotrebnega trpljenja in žrtev. Najdaljša kaverna preko 200 metrov, uporabili smo čelne svetilke, čelade. Na Sveti gori bazilika iz 16. stoletja, kip sv. Frančiščka, pa žična skulptura sv. Frančišku, darilo strunjanskih Frančiškanov iz leta 2014. Na vrhu pa fascinanti razgledi, med borovci proti Sabotinu, vse do morja. Soča s solkanskim mostom. Na drugo stran vasica Grgar, pa proti Koradi, Matajurju in Julijci. Od Skutnika do Krna, Triglava in bohinjskih gora. Pa proti Čavnu in naprej proti Trstelju in Črnim hribom do Cerja. Spustili smo se proti Prevali, mimo spomenika poveljniku Borojeviću in vzpon do vrha Škabrijela. Končno, vse to zame prvič. Na Škabrijelu smo srečali tudi planince iz Italije. Stolp tudi omogoča lepe razglede. Spust mimo gostišča Kekec, žal je bilo vse zasedeno, tako pridemo drugič na palačinke. Še spust in skok v gostišče Na livadi v Ajdovščini, kjer smo imeli v prijetnem vzdušju kosilo. Vsi planinci hvaležni obema vodnikoma za varno vodenje, organizacijo in vsa pojasnila. Skupaj 700 višincev, 14 km.

Liljana

 

Solkan–Preval – skozi tunele iz 1. sv. vojne do Sv. Gore, nadaljujemo do Škabrijela, z razglednega stolpa so cudoviti razgledi na bliznjo in daljno okolico. Sledi 1-urni pohod proti planinski koci na Kekcu, nato spust do Solkana, od koder nas avtobus odpelje se na razvajanje brboncic in se vsi zadovoljni in mal o utrujeni vrnemo domov.
Ljuba

Klik na sliko za ogled albuma

Hits: 104