Svarunova pot

Lepo je bilo na praznik 25.Junij hoditi po SVARUNOVI POTI…S kulturno predstavitvijo krajev kjer smo hodili, s bogato ponudbo hrane, slaščic in vse vrste pijače je bilo prav krasno….V krasnem, sončnem vremenu je dan kar prehitro potekal..
Miran
Svarunova pot je pohodna pot, ki nas vodi po krajih, ki jih je Fran Saleški Finžgar vključil v svoj zgodovinski roman Pod svobodnim soncem.Začetek poti je v središču Škofljice, nato poteka po gričevnatem svetu do Vrha nad Želimljami, tam se spusti do Želimelj v dolino Želimeljščice, po kateri se spet vrne na svoje izhodišče. Celotna pot je dolga 23 km, lahko pa jo prehodimo v več krajših odsekih. Pot ni namenjena samo rekreaciji temveč vsem, ki se želite seznaniti s kulturno, zgodovinsko in naravno dediščino.
VSE O POTI
Škofljica
Sam kraj Škofljica, središče občine, se je razvil iz prvotnega obcestnega naselja, kjer so se potujoči trgovci in furmanske vprege ustavljale na poti proti Blokam, Kočevju, Novemu mestu in hrvaški meji.
Glavni adut Občine je naravno okolje in geografska lega, zaradi katere je Škofljica postala predmestje glavnega mesta ter živahno križišče avtomobilskega, tovornega in železniškega prometa. Vzporedno s tem pa Škofljica postaja tudi vedno večja poslovna priložnost.
Startno mesto Svarunove poti je Ruskov kozolec.
Ruskova kmetija se nahaja na obrobju naselja Škofljica. Eden izmed najpomembnejših objektov domačije je prav gotovo kozolec, ki je bil postavljen leta 2009 in je identičen staremu, dotrajanemu objektu. Kozolec je bil postavljen z namenom, da bo nudil prostor kmečki tržnici ter druženju vaščanov.
Ruskov kozolec
V Zalogu pri Škofljici se je leta 1785 rodil Janez Nepomuk Primic, profesor in pobudnik ustanovitve stolice slovenskega jezika na graškem liceju, ustanovitelj jezikovno.-literarnega Slovenskega društva z narodno-preporodnimi cilji in pisec številnih del. Rojen je bil v kmečki družini. Končal je gimnazijo in dva letnika filozofije na liceju, nato je pričel Gradcu s študijem prava. Gradec je postal tako za nekaj let njegov drugi dom. Po neozdravljivi bolezni se je vrnil v rodni kraj, kjer je živel do smrti..
Gorenje Blato
Prva omemba Gorenjega Blata je leto 1267, z imenom vila Mos, (moss pomeni mah, kar je starejši izraz za barje). V sredini 18. stoletja je celotno vicedomsko posest na Gorenjem Blatu pridobil Avguštin I. Codelli (gospostvo Thurnau).
Loeselova grezovka Barjanski okarček
(Liparis loeselii) (Coenonympha oedippus,)
Ozka in podkvasto zavita dolina zgornjega toka potoka Strajanov breg je naravni rezervat znotraj Krajinskega parka Ljubljansko barje; kot bivališče rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, ki so ogroženi v evropskem merilu – posebej pomembna Loeslova grezovka iz družine kukavičevk ( to rastišče je eno od sedmih v Sloveniji) in barjanski okarček , ki živi še v okolici Grosuplja in predstavlja edine močvirske populacije te vrste v Sloveniji.
Drenik
Vas Drenik, prvič omenjena leta 1321, je gručasto naselje. Obdaja ga gozd, ki zastira pogled na zatok Ljubljanskega barja, Rogoče. V okolici je več kraških izvirov. Pred vasjo so ostanki kapelice.
Smrjene
Zdravček
Izvir pitne vode so že od nekdaj uporabljali vaščani Smrjen za potrebe gospodinjstev. Gospodinje so v škafih na glavi nosile vodo v vas, oddaljeno 1 km. Za napajanje živine je bilo namenjeno veliko hrastovo korito. V neposredni bližini so bili položeni trije veliki gladki kamni, ki so služili za pranje perila. Pozimi izvir zamrzne, poleti pa se pretok zmanjša, vendar nikoli ne presahne.
Cerkev sv. Primoža in Felicijana – Gradišče
Staro vaško jedro Gradišča nad Pijavo Gorico leži na južnem podnožju hriba Brzek. Samo naselje se je v zadnjih dvajsetih letih precej razširilo. Na hribu Brzek je obsežno halštatsko gradišče, utrjena višinska naselbina nad dolino Želimeljščice iz starejše železne dobe z več obrambnimi nasipi, jarki in terasami. Dokumentiranih je okoli 40 gomil in plano grobišče. Po halštatskem gradišču je kraj tudi dobil ime.
Cerkev sv. Petra – Vrh nad Želimljami
Vrh nad Želimljami je najvišje ležeča vas v občini, v hribovitem južnem zaledju barja. Struktura zemljišča in favne je tipično dinarsko kraška. Vas zaradi svoje specifične nadmorske višine (580 m) nima vpliva samo na ljubljansko barje, temveč vpliva tudi na širšo dolenjsko področje. Po analizi ima odvajanje padavinskih voda iz vasi Vrh nad Želimljami celo vpliv na porečje reke Krke.
Na vrhu Zakope stoji ob gotski cerkvi votla lipa, simbol slovenstva in predstavlja vez z našimi predniki. Ti so že od nekdaj častili lipo kot simbol življenja, ljubezni, miru, sreče in resnice.
Po strmem pobočju se Svarunova pot spusti proti Želimeljski dolini.
Želimeljščica
je potok, ki izvira v Želimeljski dolini, v bližini Turjaškega gradu. Struga potoka je naravno ohranjena do vstopa na barjansko ravnico. Od tam naprej teče v regulirani strugi do izliva. Teče skozi vas Želimlje in se kot desni pritok severno od Iga izliva v reko Iščico.
Želimlje
Naselje Želimlje leži pod Kureščkom v osrčju stranske doline ljubljanskega barja.
Dolina je tektonskega izvora in je nastala v geološki formaciji pliocena, ko so silni potresi ob prelomnicah dolino ugrezali, ob straneh pa so se iz globin dvigovali hribi in gore. V dobi mostiščarjev je spodnji del doline naplavljalo jezero. Od tod ima kraj tudi ime. Staroslovanska beseda „ŽELIN“ pomeni naplavino, naplavljeno ravnico. Kraj je prvič omenjen leta 1300 v zvezi z dajatvami,ki so bile zapisane v urbarjih.
Spomenik F. S. Finžgar
V župnišču so že leta 1851 dobivali vaški otroci prva znanja iz branja, pisanja, računanja in petja. Starši so jih k pouku pošiljali prostovoljno. Zaradi slabih materialnih razmer je pouk potekal neredno. Otrok je bilo veliko, prostor pa majhen.
V času od 1902- 1908 je v župnišču prebival župnik in pisatelj F. S. Finžgar. Bil je pobudnik izgradnje nove šole. Z njegovim prihodom v Želimlje je zaživela kulturna dejavnost. Vsestransko je izobraževal kmečke fante. V ta namen je ustanovil kulturno društvo Luč.
F. Saleški Finžgar je v času svojega delovanja v Želimljem prijateljeval z dr. Janezom Krekom. Ta ga je navdušil, da je pričel raziskovati zgodovino Slovencev. Tako je počasi, ko je zbiral podatke, nastajal tudi roman Pod svobodnim soncem.
V lepem vremenu je rad pisal pod lipo pred župniščem, ki stoji še danes. Ljudsko izročilo pravi, da je v njeni senci roman tudi dokončal.
Iz Želimelj se pot nadaljuje proti Pijavi Gorici.
Pijava Gorica
Pijava Gorica je razpotegnjeno gručasto naselje, ki se prvič omenja leta 1356 z imenom Pieczpuechel. Iz krajevne zgodovine pa je zanimiv podatek, da je 23. maja 1898 nastal požar, ki ga je močan veter tako razbesnel, da je večji del vasi popolnoma pogorel.
Vaško jedro Pijave Gorice je varovano z varstvenim režimom za naselbinsko dediščino, ki predvideva ohranjanje zgodovinskih značilnosti naselij. Historično jedro vasi tvorijo cerkev sv. Simona in Jude, skedenj in starejša stanovanjska hiša.
Osrednja vaška znamenitost je gotska cerkev sv. Simona in Jude, katere začetki naj bi domnevno segali v prvo polovico 15. Stoletja; cerkvica z gotskim prezbiterijem, barokizirano ladjo, leta 1898 zvišanim zvonikom in zakristijo ima nad portalom letnico 1677. Znotraj so freske Janeza Ljubljanskega.
Iztok, simbol klenega slovenstva
Iz popotnega nahrbtnika …
• Tradicionalni pohod vsako leto 25. junija • Pot je označena z usmerjevalnimi tablami Gostinska ponudba ob poti: Royal Club Smrjene
Gostilna Čot, Pijava Gorica, Bife Bor Gradišče, • Informacije: Turistično društvo Škofljica, telefon

Hits: 20