Sviščaki-Snežnik-Sv.Mažun

Sviščaki-Snežnik-Sv.Mažun

Osvojili smo najvišji vrh izven slovenskih Alp, sredi širnih snežniških gozdov, 1796m visoki Snežnik.
Nekam malo se nas je zbralo tisto prvo junijsko soboto na dogovorjenem mestu. Naši metereologi so nam jo spet zagodli, kot že velikokrat do sedaj, z napačno deževno napovedjo. Mislim, da bi delavci za tako hude napake v marsikaterem podjetju in tudi v Iskri, že zdavnaj dobili svoje kufre za prezaposlitev na Zavod za zaposlovanje. Ampak oni so državna služba…
Naš tokratni cilj smo opazovali že med vožnjo iz Postojne proti Ilirski Bistrici, saj se nam je
mogočno razkazoval na naši levi v vsej svoji lepoti že tam nekje pred Pivko. Po prihodu na Sviščake, kje je glavno izhodišče za vzpon nanj, je padla soglasna odločitev – takoj na pot, saj vreme še drži. Pot nekaj časa poteka po makadamski cesti, ki se konča na začetku botaničnega rezervata. Od tam pa vodi v borovo grmičevje vsekana planinska pot, katera z vzponom proti vrhu postaja skalovita, vendar nenevarna. Ob njej pa…, oh, da bi človek ostal kar tu nekje in se napajal s pogledi na čudovite rože. Na začetku poti smo videli travniške rože, kot turško lilijo, pa kranjsko lilijo, radi ji pravimo tudi zlato jabolko. In bolj kot smo se vzpenjali proti vrhu, več planinskih rož smo ugledali. Morali bi organizirati kar botanično ekskurzijo, saj okoli Snežnika najdemo največ redkih ali samo na to območje omejenih rastlin v Sloveniji. Naše znanje je bilo pa sicer zelo omejeno in če ne bi imeli našega Staneta, za marsikatero cvetlico ne bi vedeli imena. Sicer pa, če se sam ne bi doma zakopal v knjige in izbrskal marsikatero ime rastline, ki smo jo srečali ob poti, bi lahko samo napisal ime – roža. Tako pa smo, verjetno ob poti videli tudi dinarsko smiljko (podobna planiki), pa bosensko bilnico ter Kitaibelov šaš (Carex kitaibeliana),ki je verjetno najbolj ogrožena rastlina v Sloveniji. Vse omenjene rožice so predstavnice zahodnobalkanske flore in jih poleg na Snežniku najdemo le še na Velebitu, Dinari in tja do Črne Gore. In če še niste – nismo vedeli, samo tukaj je mogoče videti rastoči šopek z mešanjem balkanske in alpske flore, v katerem uspevata lepničevolistni grintavec ter planika.
Osvojiti vrh ob teh lepih pogledih res ni bilo težko. Prijazen oskrbnik lepo urejene in pred kratkim obnovljene planinske koče tik pod vrhom nas je takoj postregel s čajem. Sam vrh nam ni nudil takega razgleda, kot bi ga lahko ob idealnem vremenu, ko se nam sicer pogled odpre na celotne slovenske Alpe, primorske hribe, Trst, Kvarnerski zaliv, otok Krk …Megle so se hipoma pripodile iz doline in kaj hitro smo spakirali nahrbtnike. Toda že na grebenu pred Malim Snežnikom nas je spet pozdravilo sonce, tako da smo prej opisan razgled vsaj malo podoživljali.
V kraškem breznu pod Malim Snežnikom smo videli celo še sneg. In le nekaj korakov od njega smo že zakoračili v ruševje in nato hipoma v temne snežniške gozdove (o medvedih sem bil pa tokrat bolj tiho). Pot nas je vodila v Grdo Drago, ki pa si ne zasluži takega imena. To je namreč lepa dolinica ob cesti proti Mašunu, našemu naslednjemu cilju. Vožnja po prijetni gozdni cesti se je zelo vlekla, da bi končno sredi neokrnjene narave snežniških gozdov zagledali veliko jaso z ostanki lovskega dvorca Schomburga, ki ima obnovljena stolpa. V preteklosti je bil Mašun gozdarsko naselje z nekaj stavbami, sedaj pa predstavlja svojevrstno središče med Ilirsko Bistrico, Pivko, Postojno, Cerknico in Loško dolino in postaja zanimiv kraj za tiste turiste, ki ljubijo neokrnjeno naravo in svež zrak. V gostiščih imajo celo prenošišča!
Naša pot se je nadaljevala skozi širne gozdove v dolino proti gradu Snežnik. Seveda smo si ga ogledali, saj je v njem popolnoma ohranjena oprema iz 19.stoletja. In ko smo izvedeli, da je bil grad v listinah prvič omenjen že davnega leta 1269, da je po utrjevanjih in dozidavah tekom stoletij v prvi polovici 19.stoletja prišel celo na loterijo kot glavni dobitek (madžarski kovač je pobral protivrednost v gotovini), da ga je nato kupil saški knez Schonburg, ga podaril sinu Juriju, ki ga je v nekaj desetletjih spremenil v grad iz pravljice.
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar

Hits: 4