Tolminsko

Nekoč, dolgo je že tega, je v mali vasici na levem bregu Save živela deklica, ki je gledala na svet s svetlimi očmi, odprtim srce in večnim hrepenenje. Rada je imela življenje, cenila in spoštovala je naravo, trudila se je spoštovati ljudi in njihove posebnosti, najraje pa je s strumnim korakom in vsemi čuti odkrivala lepote domovine, predvsem njene skrite in malokdaj obiskane kotičke. Nekega dne ji je pozornost pritegnila novica, da……..
Takole se pričenjajo pravljice. Prebiramo jih z nasmehom v kotičkih ust in se hahljamo ob pravljičnosti, ki je skoraj utopična in jo je v življenju vsak dan manj. Pa ni nujno, da je tako. Včerajšnji planinski izlet nekaterim udeležencem ni izpolnil pričakovanj, saj je sicer napovedano in pričakovano poslabšanje vremena spremenilo načrtovan planinski podvig. Fizične aktivnosti je bilo res malo, zato pa je vse ostalo spominjalo na pravljico. S srečnim koncem, seveda, čeprav se princeska na koncu ne poroči s kraljevičem, in deklica iz prvega odstavka še vedno spi na zrnu graha.

Kolega Franci Hrastar je dogajanje pripravil po vseh pravilih »vodenja projekta« .Temeljito načrtovanje, upoštevanje želja vseh udeležencev ( še preveč), odlična koordinacija,spoštovanje zakonitosti in pravil gibanja v Triglavskem narodnem parku, spoštovanje kodeksa PZS, dobra organizacija vseh spremljevalnih aktivnosti (strokovnega vodenja, spoznavanje domovine in njenih posebnih prebivalcev » in situ«……) .

Nam, ki smo bili zadovoljni udeleženci, je vse jasno, vsem ostalim je namenjeno tole nadaljevanje. Bilo nas je 38, 2 x po 9 v kombijih, 20 v malem avtobusu, kjer smo skupaj »orgazmirali« ob vsaki sapici svežega v vetrca skozi strešno lino. Bil je namreč izredno soparen dan, močilo nas je nekaj časa od znotraj, nato polivalo z neba, pa spet od znotraj, zunaj in okoli…..Tudi MERCEDES ni več tisto, kar je bil v mladih letih; klima je delala preveč ali nič, vmes smo se presedali, oblačili, slačili, trpeli tako ali drugače mokri, vlažni in samo navlaženi. Šofer Peter je brez slabe volje prenašal vsa naša nerganja in »minutne« zahteve po spremembah zračenja, tako da ga bomo izredno veseli še na kakšni turi. Tudi kot pohodnika oziroma planinca…

Do Tolmina je šlo skladno s cestnimi omejitvami: Ljubljana – Idrija – Tolmin. Kavica, zajtrk, sveže štručke iz marketa Kmetijske zadruge Tolmin ( izredno prijazne prodajalke – si predstavljate, da vam samoiniciativno ponudi razrez žemljice in pripravo sendviča – v Ljubljani je tako dejanje čudež ali pravljica!!!). Potem smo zavili v Zatolmin in navzgor, med ograjenimi pašniki, prepadnimi stenami, redkimi izogibališči, počasi in previdno. Komur ni znano, kakšna je vožnja po »cesti alpskega stila 1. kategorije«, je takšen dostop adrenalinska bomba. Frekvenca in jakost razgovorov med potniki je naraščala premo sorazmerno s količino zatajevanega strahu in smešno tolažbo, da je 90 % pobočje zaraslo z listavci, ki nas bodo zadržali. Reka Tolminka daleč spodaj in skrivnostne in odmaknjene planine malce višje obetajo.

Malo parkirišče pred vstopno rampo na Planino Polog je bilo ravno prav veliko za vozila in prvo skupno fotografiranje. V 20 minutah 150 metrskega vzpona smo dobesedno »prišvicali« do Javorce, spominske cerkve Svetega Duha, kulturnega spomenika, od leta 2007 uvrščenega v Evropsko kulturno dediščino. Leseno ( macesen) svetišče je posvečeno padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte, ne glede na veroizpoved. Cerkev je v lasti Občine Tolmin, upravlja jo turistična organizacija Sotočje, katere predstavnik nam je ljubeznivo predstavil najlepši spomenik 1. svetovne vojne na ozemlju RS. Modro, črno, zlata poslikava ornamentov geometričnih oblik je izjemna, angela varuha ob vsaki strani oltarja ( spominjata na slavnega Klimta) pa nepozabna. V mislih me bosta spremljala in varovala v naslednjih »pravljicah«.

Vrnemo se na izhodišče in prečimo pašno ograjo na planini Polog. Izjemno soparno je in ARSO napoveduje nevihto. Mi pa, kakor da se nas ne bo dotaknila! Sodobni tehniki, sistemu ALADIN in našemu ARSU bo kar treba zaupati. Dokazano. Do Tolminke smo srečno prišli in jo z ročno tehniko ( sistem KURUKULA – to morate »probat« , rečejo v eni od reklam na TV) nekateri tudi prečili. Ni minilo 5 minut, ko se je vlilo…..in ni nehalo naslednji dve uri. Mokri smo se zatekli v sirarno na planini Polog k sirarju Milanu Zalaščku. Vedrili smo in si obenem privoščili degustacijo ekološko pridelanega tolminskega sira, ga pokupili skoraj celotno zalogo z dne 22. in 23. 6. ter se obenem / nevedniki / poučili o planšarstvu, mlekarstvu, sirarstvu in življenju na najnižji pašni planini v Zgornjem Posočju.

Objekti so v lasti Pašne skupnosti Polog, lastniki pašnikov so trije domačini. Milan je sirar in pastir obenem; glede na to, da ima 20 molznic in pase oz. sirari od aprila do oktobra, ima dela več kot dovolj. Vzorno urejena ( molža je elektrificirana, kotel za pripravo skute se ogreva s premičnim kuriščem na drva – dober patent, saj se kurišče izpod kotla, v času, ko se ogrevanje skute začasno prekine, z ročico prestavi pod zalogovnik za toplo vodo) sirarna lahko brez skrbi dočaka inšpekcijske preglede, ki jih je zaradi dostopnosti na nižjih planinah običajno več, kot v visokogorju.

Zanimivost: da bo prirastek goveda tudi v naslednjem letu primeren, so 20 molznicam pridružili bika. Saj pravim, dandanes ima moški spol ima res veliko izbiro . Biki na motorju ( tako so pred časom imenovali veterinarje, ki so umetno osemenjevali krave), niso več aktualni, v dolini še morda, na planinah ne več. Pa smo spet pri naravni selekciji in iznajdljivosti.

V času ogleda sirarne in »učenja življenja na planini«, so si drugi ogledali še bunkerje v liniji »Alpski zid (it. Vallo Alpino)« .To je utrdbeni sistem, ki so ga Italijani v tridesetih letih in v pripravah na II. svetovno vojno gradili vzdolž celega alpskega loka, ob svojih kopenskih mejah s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo. Zaradi potrebe po povečanju ognjene moči utrdb , so z dodajanju jeklenih opazovalnih kupol in razširitvijo iz dveh obrambnih linij na štiri, zadostili potrebam po povečani nastanitvi vojakov, ki bi se pripravljali za napad. Ravno tu utrdbe dobijo tudi napadalno vlogo. In primer utrdbe tega tipa na našem ozemlju je utrdba na Planini Polog, ki smo si ga z velikim zanimanjem ogledali in v soju čelnih svetilk raziskovali – to nesmiselno gradnjo s skoraj dva metra debelimi betonskimi zidovi – tik nad globoko strugo reke Tolminke.

Po vrnitvi peterice, ki je kljub močnemu nalivu nadaljevala na planino Prode, se družno vrnemo nazaj v Zatolmin in po drugem bregu preko Hudičevega mosta in Dantejeve jame v Čadrg, v vasico z 10 domačijami, 700 m nad morjem, v Triglavskem narodnemu parku, v naročju tolminskih hribov. Njeni vaščani, tako kot predniki, z ljubeznijo obdelujejo ta košček zemlje pod hribi že 730 let. Do leta 1954 je v vas vodila samo stezica, nato je bila dostopna s traktorjem, šele ob leta 1986 je cesta prevozna z avtomobili, betonirana/asfaltirana in na ključnih mestih varovana. Ekološka turistična kmetija pri Lovrču in gospodinja Marija Bončina je bila naša gostiteljica. Domač kruh, »ekološki ričet« , »primorska jota« , domača klobasa in značilni štrukelj so bili na jedilniku. Zanimiv izbor in posebna kombinacija sladko slanega kvašenega pšenično ajdovega štruklja z nadevom iz suhega sadja. Zelo ZA. Tudi pivo je bilo eko; ne sicer domače, zato pa avstrijsko  . Vse po protokolu in v skladu s certifikatom »Ekološka kmetija«. Presneti predpisi, nemogoče jih je zaobiti in jih ne spoštovati, ne glede na razumnost, logiko, neenakomerne pogoje dela. Ni čudno, da je Jani Kutin ( Duo Bakalina), sosed Bončinovih ( ekološka kmetija Pri Križnarju, zadnja hiša v Čadrgu ) svojo kantavtorsko slavo pridobil z resničnim in doživetim projektom Banda Kravatarska. V posluh in razmislek. Kaj pa, če je vse res?

V nekdanji osnovni šoli domuje ena od Skupnosti SREČANJE, ki jo je ustanovil pokojni Don Pierino Gelmini. Življenje v komuni, v kateri sobivajo fantje, ni pravljica, katere dogajanje bi bilo z rožicami posuto in bi zagotavljala srečen konec. Je skupnost, kjer s trdim delo, strogim urnikom , tovarištvom in ob strokovno/človeškem spremljanju, odvisniki, ki so se zavestno odločili za novo pot, krepijo voljo in ustvarjajo pogoje za samostojno in vredno življenje. To pa je srečen konec, kajne! Ob pomoči posameznikov, kot je Zvone Horvat Žnidaršič, ki nam je omogočil osebno srečanje in stik s trenutnimi prebivalci komune in ki s pravo mero odločnosti in zaupanja profesionalno deluje in sodeluje v skupnosti, rezultati niso vprašljivi. Iz vsega srca in z dobrimi mislimi privoščim zmago in ne dvomim v dober razplet, čeprav ne ravno pravljičen….bo pa zagotovo zgodba z nadaljevanji.
Tokratni moto je organizator Franci povzel po Le Pradu:
VSELEJ JE TREBA BITI ZADOVOLJEN, NAJ DEŽUJE ALI SIJE SONCE, NAJ BO VROČE ALI MRAZ ( Le Prade).
Pravljico zabeležila zadovoljna
Nadja Uršič

Hits: 6