Tri Učke z PS Merkur

Kako hitro minevajo leta. Še se spominjam kako smo pred 11-imi leti prehodili enako pot, a se mi zdi, kakor, da bi bilo včeraj. Že ko smo načrtovali plan izletov, se je naš predsednik obregnil na Alenkin predlog za ta izlet. Seveda, ni pa se zavedal tega, da je od takrat minilo že toliko let. Na srečo je prevladala Alenkina vztrajnost in tako smo se po tolikih letih spet podali na ta kraški svet, poln zanimivih naravnih znamenitosti in na srečo tudi ob lepem vremenu.

Na Dolgem mostu smo z nekaj zamude le dočakali avtobus. Problem je bila prometna nesreča na samem mostu in tako je moral avtobus narediti kar velik ovinek do Brezovice, da je lahko prišel do nas, nestrpno čakajočih planink in planincev PD Iskre. Vse je bilo pod nadzorom in tudi avtobus smo dočakali. Na hitro smo ga napolnili in to do zadnjega sedeža. Vodnik Vidali Marko iz PS Merkur nas je v avtobusu seznanil s potekom izleta in podal nekaj zanimivosti o krajih, katere smo potem prehodili.

V Mavrožu smo začeli naš pohod. Pohodniki so se seznanili z vsemi petimi vodniki in eno pripravnico, zato ni bilo bojazni, da bi šlo kaj narobe. Že takoj v začetku smo krenili v klanec in ob lepo speljani in markirani poti kmalu dosegli naš prvi cilj. To je bil Kuk, ne preveč visok le 498m, a pogled na okolico je bil vseeno enkraten. Na severu se je bohotil še zasnežen Slavnik, proti jugu in vzhodu pa nekoliko višji vrhovi Čičarije, daleč zadaj tudi Učka. Pogled proti zahodu in morju pa so nam zastirali primorski griči a vseeno je bil tudi pogled na ta del zelo prijeten in zanimiv. Čeprav je bilo napovedan veter se to ni zgodilo. Lep sončen dan je privabil na vrh tudi večjo skupino otrok in njihovih staršev, tako da je bila na vrhu kar gneča. Zato se tu nismo kaj dolgo zadrževali. Nekateri so si le olajšali lakoto, se požigosali in že smo krenili naprej proti vdorinam jam po katerih se tudi imenuje 3 Učke. Zaradi kraškega svetu se je namreč tu ugreznila površina in nastale so tri jamice – tri očke. Ob njih smo se tudi nekoliko dlje zadržali. V jamah je bilo včasih tudi nekaj kapnikov, a so jih na žalost že izropali.

Pot nas je potem vodila po Kraški planoti do ceste ki pelje iz Mavraža v Rakitovec in naprej v dolino ter do naslednjega križanja do lokalne ceste, ki pelje do hrvaške meje. Pot po kateri smo danes hodili, se mi je danes zdela nekoliko daljša kot pred tolikimo leti, a to je bil le EMŠO-občutek. Ko smo prečkali omenjeno cesto smo se nekoliko ušteli. Namesto na levo smo hojo podaljšali naprej, kar po markacijah. Kmalu samo ugotovili, da nas ta pot ne bo pripeljala do naravnega mostu in naprej do spodmolov. Odločili smo se za povratek in tako smo si potem lahko ogledali tudi to znamenitost naravnega mostu. Prav splačalo se je. Razgled po dolini je bil od tu prav impozanten. Kar težko smo se podali naprej. Ob samem mostu smo še slikali in potem v dveh skupinah nadaljevali pot. Po lažji skozi most in ob grebenu in po nekoliko zahtevnejši po lojtrah na greben, kjer smo se zopet združili v eno skupino. Nadaljevaje je bilo bolj vetrovno in postanki za priključitev tudi nekoliko krajši. Iskali smo namreč zavetrje. Tako smo prispeli do cerkve in naprej do našega cilja, gostišča, kjer smo imeli naročeno kosilo. Nekoliko nas je tu prestrašil planinec, ki si je hotel ogledati pokrajino bolj detaljno. Na koncu se je vse lepo izteklo in uspešen izlet smo z zadovoljstvom vseh zaključili v Ljubljani.
Lep pozdrav
Marjan
Slike

Hits: 6