VANDRANJE – na Kopitnik in naprej

Na začetku – žel. postaja Hrastnik
VANDRANJE
( priredba Brodnika po Antonu Aškercu)
Med skalami Sava šumi,
pomladne valove razpira,
v smeri Zidanega mosta hiti..
Tiho vlak proti Hrastniku drsi,
Vesela druščina v njem sedi,
novim podvigom nasproti hiti…….
»Hoj, družba, kar pot pod noge,
pa hitro navkreber, navzgor,
proti Goram naprej čez planjavo na varno!
Glej, sonce rumeno zlató
plačilo bogato ti bo …
Če nočeš — pa doma ostani!
Koča na Kopitniku
Molčita že polje in log,
tam onkraj posavskih hribov
v svežem se jutru že svita.
Opiti od svetlih pomladnih strasti
ogledat poslani smo mi,
kje zdaj ta Kopitnik se skriva …«
»Ne maramo za vaše blago!
Čemu nam pač hribovcem bo?
Zastonj se ponudimo in družbo vam delamo!
Res ni vedno vse tako, kot treba bi bilo,
pa se zato prav nič ne sekiramo!
Radi se družimo, potepamo, vandramo!«
Že skupina po hribu hiti
in se novega jutra veseli …
Vzpenjajoč se družba ozira
na Hrastnik, ki se v daljavi počasi zastira
in z vsakim korakom nove krajevne podobe odpira..
»Planinec, hrabro srce ti imaš,
izvrsten pohodnik si naš;
ni takega blizu okoli!
Nas tam na koncu čaka uspeh.
Marjan, vodnik naš, pač tokrat bil je car,
uspel pokazati poseben je dar,
s kulturo polepšal je dan, kot še nikoli!«
»Dovolj« — rečejo planinci ob štirih glasno —
in strumno, enotno, na vlak gredo….
»To vaše in moje plačilo!«
»Hura!« še krik iz vagonov,
iz modernih Siemensovih prevoznih prostorov —
potem pa vse tiho je bilo …
Priredila: Nadja Uršič

Hits: 3