Velika Baba

V soboto 4. julija je bila načrtovana že prva letošnja zahtevna visokogorska tura. Z Nadjo sva predebtirali dileme: ali sva dovolj kondicijsko pripravljeni, ali ne bova prepočasni za ostale udeležence? Po posvetu z Dušanom, ki je turo vodil, sva sklenili: v tako stabilnem vremenu, s šesterico vodnikov in močno željo da osvojiva vrh, ki zahteva nekaj lažjega plezanja, nama bo gotovo uspelo. In nama tudi je, tako kot ostalim enajstim planincem: povzpeli smo se na Veliko Babo, 2127 m visoko goro na mejnem grebenu nad dolino Ravenske Kočne na slovenski strani ter nad dolino Bele na avstrijski strani.
Ob pol sedmih smo krenili s parkirišča proti Jenkovi planini, ki smo jo dosegli po uri hoje. Tam smo si vzeli kar polurni odmor za zajtrk ali malico (kakor kdo), nekateri tudi za prvo preoblačenje, kajti vsi smo bili v toplem in soparnem vremenu že dodobra premočeni. Pa nič zato, če smo bili vsi rožnati v lica in mokrih las. Taki smo, taki se poznamo in smo si všeč – vsaj upam, da delim mnenje vseh? Pogled nam je uhajal visoko gor, kjer se je kazala dvoglava Velika Baba. Na tabli je pisalo, da je do vrha še dve uri in petnajst minut. Z obilo dobre volje smo krenili sprva še po zmerno strmi poti skozi vse redkejši gozd, ki se je v zadnjem ruševju nekje že močno postavila pokonci, in uporaba rok je bila ponekje že obvezna. Na predgrebenu Male Babe smo zložili palice in si nadeli čelade. Vodnik Dušan nas je razporedil tako, da je so bili vodniki razporejeni po celi koloni, da bi manj izkušenim lahko podali roko ali pokazali kako preplezati bolj zahtevne odseke.
Od tu pot poteka večinoma po ozkem in nezavarovanem skalnem grebenu. Sem ter tja se spusti navzdol, pa na desno ali levo stran grebena, oprimkov je dovolj, le trdnost vsakega je potrebno preverjati, saj je skala na določenih delih precej krušljiva . Stopali smo pazljivo, se nekajkrat za minuto ali dve ustavili, da smo se razgledali in malo zajeli sapo za nadaljevanje poti. Kratek postanek smo imeli tudi na Mali Babi (2018 m). Sledilo je plezanje na predvrh Velike Babe (fantje so rekli, da jo to „prva Babina joška“). Od tu smo se spustili na sedlo in samo še nekaj minut in dosegli smo glavni vrh, točno štiri ure po začetku hoje. Veselje in zadovoljstvo vseh. Z vrha je lep razgled na blžnji Ledinski vrh in Storžek, za njima Rinke, desno Skuta, Dolgi hrbet, Grintovec in Jezerska kočna. Počutili smo se veličastno. Prehitro je prišel čas za sestop. Najprej do sedla pod Babo na avstrijski strani kjer smo ponovno pripravili palice in ob poti opazili kamniške murke.
Nato je sledilo „nebodigatreba“ vzpenjanje po melišču do sedla pod Ledinskim vrhom, od tu pa le še pol ure do koče na Ledinah. Že z vrha smo vzpostavili vidno in slišno zvezo z vodnico Alenko, ki je drugo skupino naših planincev peljala na Češko kočo in Vratca. Domenili smo se, da nas počakajo v gostišču Stara pošta. Pohiteli smo po lovski poti navzdol in glej, glej na parkirišču smo se srečali. Ob okrepčilu smo si izmenjali vtise, naredili načrte za nove pohode in se zadovoljni odpravili proti domu. Kot je rekel Drago med vožnjo domov: Kaj lepšega kot je bil naš današnjidan, si lahko še želimo. Res je. Da bi doživeli še veliko takih dni!
Z Nadjo greva tudi na Cmir, saj Alenka ve, da zmoreva, kajne?
Vtise opisala: Adrijana

Hits: 7