Veliki Draški vrh

Včerajšnja nedelja je bila kot naročena za izlete v visokogorje. Ne prevroča, brez napovedi neviht ali kakšnega dežja in Planinsko društvo Iskra iz Ljubljane je z odločitvijo izleta na 2243 m Veliki Draški vrh v Julijskih Alpah, nadaljevalo s planiranimi izleti v visokogorje.
Kar 30 udeležencev se nas je zbralo na skupnem izhodišču ob novem športnem poligonu (biatlon, rolkanje, ali pa le sprehodi….) na Rudnem polju. Iz vseh koncev in krajev smo se pripeljali, saj imamo člane tudi izven Ljubljane. Najštevilčnejši smo krenili iz parkirišča Tivoli, Gorenjski del ekipe je prispel iz Kamnika in Naklega, pa Dolenjci iz Krškega. Lahko je le žal tistim, ki niso na morju in se niso odločili iti z nami!
Takoj smo se odpeljali do že zelo zasedenega parkirnega prostora v gozdu med gorama Miščovec in Mesnova glava. Komaj smo se preobuli in pripravili za hojo, že nas je glava vodnica tega izleta Alenka sklicala na krajše šolanje v obliki nasvetov za hojo v visokogorju in delno brezpotjih. Določila je svoje pomočnike, med drugimi je vodniku Janu (kako se že poje tista, malce po moje prirejena pesmica….«O mama… mama…mama….mama…..ljubim vodnika Jana«) zaupala nalogo, da je bil kot zadnja metla počasnim pohodnikom. Vmes pa sta red delali Adrijana in Nadja!!!
S hojo smo komaj začeli, že se je pred nami s hoje iz gozda odprl pogled na planino Konjščico, na kateri je nekaj pastirskih staj in sirarna, ki je že prava planinska koča in takoj je sledil postanek v prijetnem okolju ob dišeči kavici, mogoče še kakšnemu dodatku, a bolj po pameti in le zaradi sorazmerno hladnega jutra, kajti čakalo nas je še blizu 6 ur hoje.
Že po dobri hoje, smo zapustili planino in sorazmerno strma pot nas je vodila do 1892 m visokega Studorskega prevala, od koder je le dobro uro hoje do Vodnikovega doma in 5 ur do vrha Triglava. A tja tokrat nismo bili namenjeni, saj nam je vodnica Alenka dala komando: »Vsi do zadnjega zložite in pospravite pohodne palice v nahrbtnik!« Jasno, ubogljivi kot smo, smo to storili in začela se je strma, med ruševjem in skalami kar nevarna nemarkirana pot proti našemu cilju. Ob postankih smo opazovali gore v naši bližini (Ablanco, Tosc, pa zadaj v daljavi Vogel in verigo njegovih vrhov – žal so nam pogled na Krn zakrivali oblaki)) in vsi smo nestrpno pričakovali, kdaj bomo zagledali našega očaka Triglava, tam malo levo pred seboj. Malo pod vrhom V. Draškega vrha se nam je to uresničilo in kar poneslo nas je proti vrhu. Žal mene ne, ker mi je ob sicer normalnem koraku (kar ni moja vrlina, zaradi »mojega načina« hoje) nekaj škrtnilo v levem kolenu, tako, da so se bolečine stopnjevale predvsem pri spustu in če me ne bi »bolničar Zlatko« (ja, to je tisti od Alenke) z masažo, mažo in povojem tako dobro oskrbel, bi bil mogoče še zdaj tam gori nekje pod Viševnikom!
Na vrhu pa….preoblačenje, malica, nekaj proti prehladu, žigosanje, fotografiranje….ob pogledih, zadaj za nami in pred nami, pa nad prepadno steno pravkar osvojene gore, z dolino Krmo pod njo…. na Rjavino, Rž, Kredarico, Triglav, Planiko, Kanjavec in prav nasproti nas, v naši bližini, kar mogočni, 2275 m visoki Tosc, pa tja proti jugu smo nekje v meglicah iskali (in seveda ne videli) Šmarno Goro, Ahac, Krim ali kar Polhograjsko hribovje. Smo se pa zato zadovoljni s pogledi na Blegoš, Ratitovec in Porezen, rajši obračali proti Triglavu, ki je bil res na dosegu roke! Še obvezna skupinska fotografija ter klepet s tistimi redkimi drugimi planinci na vrhu (Stašo in Dušana, z ljubkim kužkom border collijem, sem seveda takoj zasnubil za članstvo v našem društvu) in Alenka je dala komando za odhod.
Seveda je bilo to potrebno, saj smo morali tudi nazaj, v dolino, jasno da, po drugi poti, do planine Jezerca in spet delno po brezpotjih, pa preko krušljivih skal in na robu navpičnih prepadnih sten – tam doli na koncu doline smo videli tja do Kovinarske koče in od nje stezico, ki se vije po celi dolini gor proti Triglavskemu pogorju.
Nižje doli smo nekateri bolj počivali in se tolažili z nabiranjem zdravilnih rastlin za dobre dišeče planinske čaje, spet drugi pa so odbrzeli do planinskega doma na hladno pivo, pa dobre štruklje, pokušino sira, porcijo kislega mleka ali pa regratovega medu……in še mnogo drugega dobrega domačega imajo tam!
Prelepo, da bi trajalo! Pa sploh se ta lepota in naša dobra volja ni končala na planini Konjščica in je kljub dogovoru, da gremo domov, še kar trajala in trajala….. Ob prihodu do parkiranih avtomobilov, ki je minil v »zahvalnih« (beri pohvalnih) govorih Alenke in predsednika Dušana ter orisom Nadje s planom našega tabora čez 10 dni tam gor nekje na Komni, so se usta kar sama razlezla v spontano pesem. Malo »razštelani« smo skušali tako z zborovskim petjem, kot soliranjem ali že kar ljudskim petjem. Celo izhod iz parkirišča smo »začasno zaprli« ostalim planincem, ki pa se niso razburjali in morebiti so nekateri celo uživali v naši razposajenosti.
V imenu vseh moram res pohvaliti super dobro vodenje vodnikov in pomočnikov te zahtevne planinske ture, saj smo cilj v normalnem času dosegli prav vsi udeleženci.
Ampak kljub vsemu…..najbolj zaslužna…..ALENKA SAKELŠEK, hvala ti, da smo s tvojo veliko organizacijo in pomočjo, lahko preživeli in doživeli to čudovito julijsko nedeljo!!!
Vtise sem skupaj strnil
Podpredsednik PD ISKRA LJUBLJANA,
Franci Hrastar
Slike je prispeval Fedor
Na Pijavi Gorici 15. julija 2013