Vinski vrh in okolica z bajerji

Kar nekaj izletov v zadnjem času je odpadlo ali bilo prestavljeno, zato sem to praznino, ki se je pojavila želel zapolniti. V okolici Kamnika je tako kar nekaj zanimivih kotičkov za sprehod  in to me je vzpodbudili, da sem razpisal en izletek tu po zahodnih gričih in dolinah Kamnika. Problem je bil le, ker ob sobotah in nedeljah  zelo slaba povezava z javnim prevozom. Tako mi je ostal za vikend le petek.

Nekaj dni pred napovedjo začetka izleta je bila prijavnica še skoraj prazna, no proti dnevu pohoda pa se je kar lepo zapolnila. Kar 17 prijav je bilo tako na dan pohoda. Žal je bila ena planinka nekoliko predolgo v postrelji in se potem opravičila, tako je prišlo v petek na železniško postajo kar vseh 13 planink in dva planinca.  

Naš pohod se je začel prav tu pri pri železniški postaji. Ob progi smo zakoračilo nato v klanec proti dvorcu Zaprice. Bil je tu prvi kratrek postanek, kjer smo si lahko ogledali celoten Kamnik in nekoliko se seznanili tudi z zgodovino dvorca. Ob kaščah, ki so bile ob poti smo nadaljevali naš pohod po lepo uhojenih poteh proti Milemi vrhu. Krajša pot tu je bila zaprta, zato smo morali prečiti travnik, katere je zasedal  lipicanec. Le gledal nas je in se spraševal, kdo smo mi. No potem se je ojunačil in že hotel z name, a je ga eletrični pastir odvrnil od te namere. No, ko smo ob poti nad travnikom nadaljevali pohod nas je pa prišel še lepo pozdravit.

Po krajšem odseku asfalta je že sledila pot najprej med hišami in razvalina opuščenih domov in po gozdnih poteh v dolino Tunjščice. Tu v dolini na obrobju gozda je bil tudi krajši počitek za pijačo in osebne potrebe. Nadaljevanje poti je bilo skozi  dolino, kjer smo lahko občudovali idilične čare narave in tudi nekoliko ne preveč prijetne čare ljudi ob poti. V daljnji preteklosti je bila tu obala Panondskega morja in ob pomikih so tu obstali in okameneli morski konjički iz 13 milj. let, kar je tudi svetovna znamenitost.  

Po nekaj sto metrih skozi dolino smo zakoračili zopet v hrib proti Vinskemu vrhu. Najprej smo nekoliko zastali ob prvi klopci nato pa je še sledila pot do omenjenega  vrha. Tu je bila klopca s srčkom in kjer smo se poslikali in nato odpravili do cerkve Sv. Ane. Tu smo imeli nekoliko daljši postanek za malice in ogled noranjosti cerkve. Imeli smo namreč srečo, da je bila tu čistilka in nam dovolila omenjen ogled notranjposti.  Pri  opisni tabli smo se lahko tudi seznanili z preteklostjo obstoja cerkve. Naj povem, da je bila tu najprej cerkev z enim stolpom v gotskem stilu za javljanje napadov Turkov potem pa so jo dogradili v pozno baročnem stilu in sedaj je tu cerkev z dvema stolpoma. Predno pa so postavili cerkev so morali hrib pravnati in ga znižati za 3 metre.

Od cerkve smo šli do zdravilnega  gaja Tunjščice, kjer pa je bilo trenutno zaprto. Za ogled se je potrebno namreč najaviti. Nekateri smo si pa le lahko  kupili živo vodo. To področje je polni energetskih polj in tako so leta 1989 uredili ta zdravilni gaj tudi za javnost.

Še kar nekaj zanimivosti je sledilo v nadaljevanju. Najprej je bil ob poti presahli Marijinen studenec in veliko gob, med njimi tudi skoraj 2kg velikan. Gozna pot tu je bila lepo uhojena, vendar velika podobnost me je nekoliko zavedla in smo tudi nekoliko skrajšali našo pot zato smo  morali tako uspešno prebresti  potoček Tunjščico, ki nas je spremljala že od prejšnje doline. V veliko pomoč pri hoji v pravo smer nam je bil program na mobitelu, ki nas je tako uspešno popeljal do prvega t.im. Podgorskega bajerja. Ob čisti vodi tu vidiš ogromne riba, žal pa je bila tokrat voda še zelo kalna in smo lahko opazili le kako ribe skačejo nad vodo in skušajo ujeti kakšno mušico. Po obhodu bajerja smo zakoračili proti razvalinam Kržkega gradu. Ta grad je zgradil grof Thurn potem ko mu je strela pri Starem gradu nad Kamnikom ubila hčer. Po izumrtju Turnov so postali lastniki gradu grofje Auspergi-Turjaški, po njih pa so graščino podedovali baroni Apfaltrerni, ki so ostali lastniki gradu, dokler ga niso med drugo svetovno vojno požgali partizani.  Od nekdanjega mogočnega gradu je tako ostalo bore malo. Z razglednega stolpiča, ki je še ostal, je lep razgled po prostranstvu Ljubljanske kotline. Naš uradni del poti se je končal pri Kriškem bajerju. Tu smo nekoliko počakali za prevoz in nekateri so se potem sprehodili do ŽP Šmarca na vlak, drugi pa smo čakali avtobus z 25 minutami zamude. Pa smo  ga le dočakali in tako je sledil sladoled v bližnji slaščičarni.

Kar lep del poti je bil za nami skoraj 13 km in tudi nekaj malega višincev. Vreme pa kot naročeno in lepo je bilo.  

LP Marjan

Hits: 141