Vršič-Sleme-Tamar
Prva julijska sobota nas je obdarila s prečudovitim vremenom. Nebo je bilo brez oblačka in sinje modro nebo nad nami nam je obetalo prelepo hojo v »ta prave« hribe tam nekje okrog Vršiča. Do Kranjske gore smo se odpeljali z osebnimi avtomobili in neprijazna gostilničarka na avtobusni postaji nam je zaradi, po njenem, naših napačno parkiranih avtomobilov skoraj pokvarila prijetno razpoloženje. In da se je vse, razen vremena zarotilo proti nam, nas je vodič Stane sredi mesta komaj našel ob naročanju obvezne prepotrebne jutranje kavice in nas nagnal na avtobus, ki je že itak zamujal. Našo druščino je seveda počakal, saj sicer bi se samo z eno potnico odpeljal tja gori proti Vršiču. Izkazalo se je, da je članek, ki sem ga pred kratkim prebral o finančni izgubi turistične avtobusne proge med Kranjsko goro in Bovcem, popolnoma resničen. Na kavico smo torej počakali do Erjavčeve koče, kjer smo jo popili v dobrem razpoloženju in iz nasmejanih ustnic je pesem kar sama stekla in tudi za redke goste je bila budnica že dobrodošla. Naš cilj – pogorje Slemena in Slemenova špica nas je že pričakoval in Stane je dal komando – pot pod noge in na nahrbtnike ne pozabite! Vršič je ostajal pod nami, pred nami pa se je odkrival krasen pogled na naše gore. Kmalu smo bili prav na vrhu, kjer ni bilo čistega prostora niti za milimeter, vse so namreč prekrivali »prijetno dišeči« kravji iztrebki. Stari planinski mački so mi povedali, da je to tukaj popolnoma normalno, pa saj smo vendar v naravi in nihče se zato ni pretirano razburjal. Razgled z vrha je bi veličasten. Za nami se je bohotila mogočna severna stena Mojstrovke, v kateri smo s prostim očesom opazovali vzpenjanje planincev priti vrhu po zavarovani planinski poti. Kljub moji rahli vrtoglavici sem izrazil željo vzpona po tej izpostavljeni poti in naša planinska deklica Sonja se mi je takoj ponudila za vodičko tam nekje konec avgusta. Takoj sem bil za njen predlog in ko sem pričel govoriti nekaj o gorski roži iz znane pesmi, mi je omenila mojo «ta domačo«, ki me čaka kar lepo doma, sem razmišljal res lahko le še o samem vzponu preko severne stene Mojstrovke. Pogled z vrha nam je v vsej svoji snežno beli lepoti objel Jalovec na zahodu in desno od njega se je skrival Mangrt, kakor da se sramuje nesreče, ko je izpod njega na drugi strani pred leti prihrumel velikanski uničujoči plaz. Naš pogled se ustavi v dolini Tamarja in Planice, kjer se na koncu vidijo obrisi naših skakalnic, medtem ko nad dolinama kraljujejo Velika, Srednja in Mala Ponca, pod katerimi prav ponosno izvira Nadiža. In tam na severu se nam je ponosno ponudil na ogled Avstrijski Dobrač s svojimi mogočnimi antenskimi sistemi. Ob vseh teh pogledih smo na fotografiranje skoraj pozabili, sam sem se pa spet tolkel po glavi, da sem doma pustil kamero, s katero bi posnel vse najlepše, kar nam je zaznalo oko. Spust v Tamar do Planinskega doma je nekaterim povzročal kar nekaj preglavic. To pa je bila moja krivda, saj sem na osnovi pripovedovanja vodiča, naše planince obveščal o zelo lahki poti in da se lahko še Šmarna Gora skrije s svojo težavnostno stopnjo dostopa. Tako so se nekateri naši udeleženci za ta izlet odločili kljub poškodovanim kolenom. Na koncu se je vse srečno izteklo in tudi skoraj 1000 m višinske razlike v spustu do doma v Planici se je končalo le z večjimi oteklinami in seveda bolečinami. V dolini pod Poncami smo si ogledali še mednarodno tekmovanje gorskih kolesarjev, ki so svoje divje vožnje razkazovali prav ta dan. In še vedno prijetno utrujene nas je čakala vožnja do Ljubljane, kjer se nas je šesterica odpravila še na ribiški piknik ob Ljubljanici v Zalogu. Tam ni manjkalo veselega razpoloženja in tudi oteklo koleno naše Sonje ni več toliko oviralo, da se ne bi zavrtela v ritmih polke in valčka. Za Iskrin časopis Franci Hrastar
Hits: 28