Na Bijele in Samarske Stijene in na Risnjak

Čudni so to naši časi. Dva dni pred našim izletom še prava zima in to sredi maja. Vremenske napoved za konec tedna pa je bila veliko bolj optimistična. In res se je zgodilo. Oba dneva smo imeli lepo sončno vreme in zato se je lahko tudi marsikaj zanimivega dogajalo.
Zgodaj zjutraj smo z povabilom naših prijateljev planincev in planink PD Delo odpotovali z avtobusom, nekateri že iz Trzina, glavnina pa od Ruskega carja, proti Kočevju in naprej v Delnice, kjer smo se pridružili našim prijaznim gostiteljem, planincem in planinkam PD Grafičar. Kljub zgodnji uri smo v avtobusu veselo razpoloženi okušali dobrote Margaretine pečice, za razkužilo pa sladka medica in tudi borovnice so bile kot zdravilo za dobro voljo. Ob takem razpoloženju nam je vožnja minila skoraj v trenutku.
Po prisrčnem sprejemu z PD Grafičar v Delnicah smo takoj krenili proti Mrkopolju in nato dalje do Begove staze, kjer se je začel naš pohod. Pred odhodom nam je gorski vodič Dado, razložil potek našega potepanja in že smo krenili. Že takoj nas je čakal 40 min vzpon do Ratkovega zaklonišča. To je majhna baraka, ki je služila domačim alpinistom za bivanje pri šoli za urjenje plezanja, katero pa sedaj že nekoliko razpada in jim ni nič kaj v ponos. Po ogledu veličasnih pečin Samarskih stijen smo se po kratkem odmoru odpravili po Viharaški poti, ki edina povezuje Samarske z Bijelim stjenami, našemu današnjemu cilju. A vse to le ni bilo tako enostavno. Pot je začela postajati vse bolj zahtevna in tudi nevarna. Ostre skale in prehodi gor in dol ob vlaznem jutru so bili kar za spoštovati. Prav neverjetno, kako se poteka pot. Zanimivo, da so prehod proti Bijelim stijenam nakazovali medvedi, saj se je pot preko visokih odsekanih skal zdela popolnoma neprehodno. Ob spremljanju njihovega gibanja so tako odkrili prehod in jo takoj potem tudi označili.
Po skoraj šest urni hoji in seveda ob kratkih počitkih na redkih ravnih predelih smo pri le prispeli do koničastih pet-glavih sten. Tudi povzpeli smo se nanje. Od koder pa je izredno lep razgled. V koči pod Steno smo okusili toplo kavo in tudi hladno pivo je nam zelo prileglo. Od tu do avtobusa nas je čakala še kar nekaj hoje. Še posebno zato, ker je cesto prekrižalo podrto drevo in tako smo morali nekoliko podaljšati našo planirano 40 min hojo. Na srečo so naši vodiči našli bližnjico in tako smo kljub temu sicer nekoliko pozneje le prijetno utrujeni posedli v avtobus, ki nas je odpeljal nazaj v Delnice v planinski dom. Tu smo povečerjali in udobno namestili po sobah. Seveda pa je bilo pred spanjem tudi spoznavni večer, kjer nam je Džimi z pravkar narejenim glasbilom zaigral nekaj dalmatinskih, ob glasni spremljavi vseh ostalih.
Zjuraj po zajtrku smo se zopet posedli v avtobusa in odšli proti Narodnemu parku Risnjak. Od platoja imenovanega Cajtig smo se odpravili proti koči pod Risnjakom, do katere smo pispeli v dobri poldrugi uri. Takoj smo tudi nadaljevali na sam vrh Risnjak. Čeprav so bili mišice nekaterih še od prejšnjega dneva kar dobro utrujene se je večina tja tudi odpravila. In imeli smo kaj videti. Dokaj čisto ozračje nam je omogočilo pogled do morja, do Snežnika in tudi do Kamniške planine so se odsevale v daljavi.
Po spustu z gore in počitku v koči smo krenili do avtobusov, kateri so nas čakali pri platoju Vilja. Sledila je kar adrenalinska vožnja po makadamu do planinskega doma na Platku. Tu smo po mizah odložili vso našo preostalo jedačo in pojačo imeli pravi piknik. In zopet ob brenkanju na home-made kontrabas smo v veselem razpoloženju dočakali tudi slovo od gostiteljev PD Grafičar – od vodnika Dadota od vedno veselega in zgovornega Lada in seveda vseh ostalih planincev in planink.
Tako nas je potem čakala še vožnja do doma.
Bilo je lepo. Doživeli smo dva izjemno lepa dneva in spoznali kraje, o katerih smo do sedaj vedeli le to da obstajajo.
Lep pozdrav
Marjan
Živjo!
Torej, skupni dvodnevni izlet PD Grafičarja iz Zagreba kot organizatorja in PD Delo iz Ljubljane, ki je nas planince iz PD Iskra povabil zraven (škoda le, ker smo imeli število udeležencev omejeno – kapaciteto spalnic v Planinskem domu v centru Delnic smo zapolnili do zadnjega kotička), je minil v zadovoljstvo vseh udeležencev in tudi v navdušenju predsednice MDO PD LJUBLJANA Marinke Koželj Stepic, ki je vse to doživljala skupaj z nami!
Uživali smo v hoji med Samarskimi stijenami (1302 m) in Bijelimi stijenami (1335 m) po »Begovi stazi«, katere prehode so našli »prebivalci« tega območja – kosmatinci medvedi -, pa plezanju preko špičastih stebrov, stene so bile razmetane na majhnem koščku zemlje, so pa tako raznolike, da bi si jih težko izmislil celo kak umetnik. Opazovali smo od erozije nenavadno razjedene skale, nekje gazili po mokrem spomladanskem snegu, spet kmalu naleteli na skoraj neprehodno ožino………….ja, ja, kar veliko pomoči je bilo potrebno in to predvsem nekaterim predstavnicam ženskega spola (tudi sam sem se temu prijetnemu opravilu hitro priključil kot »vodnik«) za preplezanje strmih in špičastih skal, ali ozkih prehodov med njimi, ali pa popolnoma gladkih, nekaj metrov dolgih nezavarovanih skoraj navpičnih skalnih gmot. No, ti ozki in strmi prehodi so bili še največja ovira za izven dimenzijske predstavnike moške populacije, ki jih je bilo z nami kar nekaj (n.pr.kar sam velecenjeni predsednik iz Dela) – oni so se morali pa kar sami znajti….ha, ha, ha, ….!!!! Sicer mi ni popolnoma jasno, da to pot ne priporočajo družinam z otroci, saj ti običajno še niso preobilni…….ali pač ??? Hecam se – pot je zanje prenevarna !!!!
No, po približno petih urah se nam je odprl pogled na Bijele stijene, da bi še po eni uri hoje –seveda spet plezanja – (tokrat ob jeklenici) nekateri dosegli njihov najvišji vrh (katerega je prvič osvojil Jakov Mihelčič že davnega 1889 leta – moj stari oče je bil takrat star šele 4 leta, zato ga ni bilo poleg – ) in ves trud je bil poplačan, saj smo z vrha občudovali tudi naš Snežnik in še kaj!!! Pa da ne bo kdo mislil, da smo premagali le toliko višinske razlike, kot se vidi iz višin obeh vrhov – kar čez tisoč metrov (ta moderne ure ne lažejo –višinsko razliko) se nam je nabralo po stezi »gori doli« !!!
Po spustu še nekaj raztežajev in………končno koča, prvi daljši postanek, malica in še kaj…………..a vodnik Dado je hitro dal komando – gremo!!! Nekako je našel signal in v stikih s šoferjem ugotovil, da nas z avtobusom ne more priti iskat na predvideno mesto, ker je minuli sneg podrl na cesto mogočna drevesa. Po spustu po drsni (z nekaj padci na »ta zadnjo« brez posledic) gozdni stezi v dolino je nastalo kar nekaj panike, po kateri poti bomo sploh našli avtobus. Vse se je srečno izšlo – smo pač hojo podaljšali za urco – in malo pred osmo zvečer »smo že« sedeli v avtubusu ter se odpeljali v Delnice na večerjo in…………žurka je bila le do pol druge ure ponoči………..to moraš doživet, tega se ne da opisati!!!
Naslednji dan – dolga vožnja proti izhodišču za vzpon na Risnjak, ki smo ga osvojili v brzinskem stilu (a kaj, ko skoraj nismo več znali hoditi po normalnih planinskih poteh, po vsem, kar smo doživeli prejšnji dan – to tukaj so bile avtoceste). Z vrha smo videli vse, od morja tja od Krka do Cresa in celo Raba, pa do Kamniških Alp in seveda je bil ob vsem tem naš Snežnik že čisto pred nami kot na dlani – nato je sledila adrenalinska avtobusna vožnja po strmih gozdnih poteh in spet vzpon na Platak, kjer smo se okrepčali z vsemi dobrotami, ki smo jih pripeljali s seboj. Seveda se je delilo med vse udeležence, a tisti flaškoni z vinom so puščali……prehitro so se izpraznili !!!!!
Džimi je s svojim instrumentom, ki ga je v eni uri naredil prejšnji večer (kanta od Jupola, palica, debela špaga pravilno napeta innnn……kontrabas je bil na voljo za špilungo) dal intonacijo, na hitro smo se Iskraši organizirali v pevsko društvo ISKRA LJUBLJANA in pesmi so kar bruhale iz nas, tako da smo bili kmalu združeni vsi trije pevski zbori z ubranimi pesmimi, a kaj, ko je bo petih popoldan že padla komanda…..gremo domov…..seveda je bila ura šest in malo čez, ko smo se začeli poslavljati od naših gostiteljev – enkratnih deklet in fantov iz PD Grafičar Zagreb.
Poslovili smo se, a le do septembra, ko se bomo dobili tam nekje v Vipavi iz katere bomo osvojili Nanos (kakor se bo pač odločilo vodstvo PD DELO)!
DA BI TO BILO KMALU IN DA BI SE PONAVLJALO………HVALA VSEM, KI STE ZASLUŽNI, DA SMO PREŽIVELI DVA TAKO ČUDOVITA DNEVA!
Vse to in še veliko več, sem doživel tudi podpredsednik PD ISKRA LJUBLJANA – FRANCI HRASTAR
Slike

Hits: 4