Zimski pohod na Kum

Zgodaj zjutraj, ko še ni deževalo smo se odpravili na pohod. No, vremenska napoved ni obetala ravno suhega dneva. Tako se je tudi zgodilo. Kot za stavo je kmalu nato začelo deževati. Tako mi je sedaj ravno prav mi je prišel, sicer nekoliko polomljeni dežnik. Zgleda, da se je v Trbovljah dež naveličal nagajanja, saj o njem, tu ni glasu. V Trbovljah pri mitnici, smo tako plačali davek za hojo in po prijetno speljani poti ob pobočju nad progo zagrizli v hrib. Vreme nas je potem ubogalo, saj do snežne meje ni bilo nobenih padavin. Nekoliko višje se je pa stemnilo, a ni začelo deževati, temveč snežiti. Prav veselo smo sprejeli snežinke. Bolj ko smo se bližali vrhu lepša je bila zimska idila. Tudi močnega vetra ni bilo. Rekel bi lahko, da smo občudovali pravi duh zimske pokrajine.
Sama pot mimo Zakraja in skozi Čebulno dolino je bila sicer nekoliko spolska, a le v najstrmejših delih, kar pa je bila posledica velikega števila pohodnikov. Kar veliko nas je bilo, ki smo izkoristili ta dan za poživitev novoletnih praznikov. Saj večina nas planincev, bolj mika prijetna hoja po zasneženi pokrajini, kakor enolično smučanje po kakšnem mondenem smučišču. No, pa brez zamere.
V koči na vrhu Kuma nas je čakal topel čaj in velika gneča. Zadrževanje v koči, tako ni bilo preveč priporočljivo, saj so prihajajoči komaj čakali, da se je kje naredil kakšen prostor. Tudi mi, smo se samo preoblekli, se nekoliko okrepčali z hrano in pijačo iz nahrbtnika in se po gasilskem slikanju vrnili v dolino. Za vrnitev smo izbrali cesto. Bila je bolj varna za te razmere. Ob prijetnem klepetu in pogledih na okolico smo najprej prispeli do prve postaje, ki pa ni bila železniška. Bila je okrepčevalnica, kjer so imeli tudi kuhano vino. Čeprav zunaj ni bilo hladno nas je to še nekoliko bolj pogrelo. Z novimi močmi tudi prava postaja ni bila več tako daleč. Malce razočaranja je bilo, ko smo prišli na cilj. V pričakovanju tople kave, za nekatere tudi kaj bolj konkretnega, nas je pričakal zaprt bife na postaji. No, navajeni vsega smo tudi to junaško prestali in se z prvim vlakom odpeljali domov.
Žal, je le to prijetno druženje okusilo le nas sedmerica naših planincev oz. planink, Bili smo nekoliko bolj korajžni. Marsikoga je namreč vreme odvrnilo od te namere. Iz tradicije pa velja, da nas planince vreme vedno služi, saj do sedaj je bili tako.
Lep pozdrav
Marjan Klančar

Hits: 4