Nedeljsko jutro je obljubljalo vse: rahel nalet snega, oblake, malo neodločnosti in veliko dobre volje – skratka idealne razmere za osem Iskrašev, ki se jih pač ne ustraši nekaj snežink. Saj veste: ni zime za Iskraše (no, tokrat res ni bilo). Pogumno smo štartali iz vasi Gabrje in se, z rahlo zarosenimi očali in velikimi nasmehi, podali proti vasi Topol oziroma naselju Svete Katarine. Do Topola smo imeli čast, da smo prvi hodili in delali prve stopinje – prava VIP obravnava snega, ki se nam je kar sam umikal.
Vzpon na Jeterbenk nas je nagradil s prvim križem, soncem in razgledi, ki so segali proti Gorenjski in Ljubljanski kotlini – oblaki so se dostojno umaknili, kot bi vedeli, kdo prihaja. Zaradi lažjega stopa in varnosti smo si nadeli dereze (ker smo odgovorni, ne samo pogumni) in se spustili nad cerkev sv. Katarine, nato pa se hitro zagnali proti grebenu. Sledil je še en križ, skoraj simboličen križev pot, a z veliko več smeha kot trpljenja.
Po idilično zasneženi poti smo osvojili še Rog, naredili obvezno skupinsko fotografijo (dokaz, da smo res bili tam), nato pa za veliki finale še vzpon do cerkve sv. Jakoba, najvišje točke dneva. Tam smo srečali našega Francija in tudi Markota – nekateri pač težje vstanejo, mi pa smo do takrat že imeli vse vrhove v žepu. Veseli, srečni in sončno razvajeni smo izlet zaključili v gostišču, nato pa se po isti poti, a z manj višincev in več zgodbami, vrnili proti izhodišču.
Skratka: veliko snega in sonca, veliko korakov, še več smeha in ena zelo uspešna zimska tura – Iskraši smo spet dokazali, da se dobre volje ne da zasuti, niti s snegom.
Fotografije so prispevali Alenka, Adrijana, Franci. Zapisala sem pa Špela.
