Majski dnevi, ki že pošteno napovedujejo vroče poletje, so nas tokrat zvabili v slikovito Dolino Glinščice, kjer smo se planinci PD Iskra Ljubljana ponovno prepričali, da za lep izlet v resnici ne potrebujemo veliko – dobro družbo, nekaj sonca, lepo pot in seveda kakšen razgled, ki ustavi korak.
Že zgodaj zjutraj je bilo slutiti, da nas čaka topel in sončen dan. Po vožnji proti kraškemu robu in skozi primorske kraje smo hitro zamenjali mestni vrvež za mediteranski zrak, ki človeka kar sam od sebe spravi v dobro voljo.
Pot skozi dolino, ki je Krajinski park Glinščica (Val Rosanda), nas je vodila mimo ostankov rimskega vodovoda, čez prijetne gozdne stezice in do razglednih točk, kjer so pogledi uhajali proti Trstu, morju in strmim stenam nad dolino. Sonce je že pošteno grelo hrbte, a smo ga planinci, kot se spodobi, pogumno prenašali – nekateri s klobuki, drugi s sončnimi očali, tretji pa z občasnim iskanjem vsaj koščka sence.
Posebno lepo je bilo na trasi nekdanje železniške proge. Stari tuneli, kamniti useki in razgledi so dali poti prav poseben čar. Ob poti pa so nas razveseljevale še kozice, ki so brezskrbno skakljale ob stari železniški poti in očitno budno spremljale naš planinski korak. Tudi skozi tunele ni manjkalo smeha, odmevov pogovorov. Seveda ni šlo brez obveznega planinskega osvajanja vrhov – veseli planinci smo uspešno osvojili tudi najvišjo točko pohoda Comicijev turn, razgledne točke nad dolino, kjer smo si privoščili krajši postanek za občudovanje lepih razgledov, ki jih v Dolini Glinščice res nikoli ne zmanjka in seveda za obvezno skupinsko fotko.
Po spustu iz »turna«, smo ob poti poslikali še slap Supet, ki je visok približno 30 metrov in je tudi edini pravi slap v tržaški pokrajini. Prijeten počitek smo naredili tudi v Botaču, tik ob meji, kjer se človek hitro zave, kako lepo je, ko se narava, poti in ljudje povezujejo brez meja. Tam je marsikdo iz nahrbtnika potegnil še zadnje “skrivne zaloge”, voda pa je šla pošteno v promet.
Za konec pa še tisti del izleta, ki ga planinci nikoli ne pozabimo – zaslužen zaključek v planinski koči, ki je na 81 metrih, najnižje ležeča planinska koča v Italiji. Po prehojenih kilometrih in soncu nad glavo je hladno pivo sedlo skoraj tako lepo kot razgledi med potjo, mineštra pa je pri nekaterih izginila hitreje kot zadnji klanci pred kočo. Ob sproščenem klepetu, smehu in prijetni utrujenosti smo zaključili še en lep planinski dan, poln dobre volje, prijateljstva in lepih trenutkov.
In kot vedno velja – lepo je biti z nami
