ZIMSKI PLANINSKI TABOR – CŠOD ŠKORPIJON, KOZJAK
Veliki Boč 31a, 14. – 16. februar 2025
Udeležencev: 27
Vodniki: Alenka Sakelšek, Špela Manfreda Prevec, Dejan Gale ( kandidat za vodnika PZS)
Pohodne ture:
- raziskovanje okolice bivalnega okolja – spoznavanje obmejnega in čezmejnega območja Velikega Boča/ Kozjaka/ Kobanskega
- Veliki Boč – Koča na Žavcarjevem vrhu 863 m – Žavcarje vrh 915 m – Sveti Duh na Ostrem vrhu – Veliki Boč
- Trije kralji – Urškina pohodna pot – Črno jezero – Osankarica – Trije kralji,
Vremenske razmere primerne: dež, nizka oblačnost, sneg, mraz, sneg, visoka oblačnost, sneg……sončnih očal nismo potrebovali
Preden se krepko razpišem ( saj me poznate, besed mi nikoli ne zmanjka) moram in želim izreči zahvalo VSEM udeležencem – bili ste enkratna, homogena ekipa, udeleženi na vseh načrtovanih pohodih, odprti za vse aktivnostih, družabni, pripravljeni pomagati v stiski in ob poškodbi, skrbni pri uporabi prostorov in opreme, darežljivi pri donacijah dobrot. Ponosna in hvaležna sem, da sem lahko v družbi z vami.
Posebna zahvala Dejanu Galetu, kandidatu za vodnika PZS – tokrat se je izkazal na vseh področjih. Po strokovnosti, poznavanju terena in orientacije, potrpežljivosti z udeleženci, tehničnemu znanju, koordinaciji z vodniki in udeleženci na terenu. Veseli bomo njegovega uspeha in težko pričakovanega naziva Vodnik PZS.
P.S. Oba večera je bil odličen DJ, te spretnosti bo lahko še kdaj uporabil 🙂
PRVI DAN
Udeleženci so se dogovorili za skupne prevoze z zmogljivimi in zimsko opremljenimi osebnimi vozili ter se ob 10.30 zbrali na Avtobusni postaji v Slovenskih Konjicah, kjer jih je pričakala krajevna vodnica Petra in jim v enournem ogledu predstavila zgodovino in posebnosti prijetno in skrbno urejenega kraja.
Slovenske Konjice so mesto s tisočletno zgodovino, položeno med skrivnostno Konjiško goro in sončne zlate griče vinorodnih Škalc. Prikupno srednjeveško podeželsko mesto s skoraj 6000 prebivalci leži ob reki Dravinji. Vrsto let je bilo odlikovano s številnimi priznanji za najlepše izletniško mesto. Udeleženci so slišali legendo o konjiškem zmaju, o Juriju, po katerem so poimenovali mestno cerkev in urejenem ograjenem potoku Gospodična, ki teče skozi mestno jedro in ga deli točno po sredini. Stari trg in Mestni trg stojita v zavetju mogočne cerkve sv. Jurija. Konjice so nastale kot obcestna naselbina/rimska postojanka in so vseskozi imele prometno-tržni značaj. Skozi dolgo zgodovino so bile poimenovane Konjice, naknadno pa so jim dodali pridevnik Slovenske, da bi se ločile od podobnega naselja Konjic v BiH. Nedavna prenova Starega trga z mestnim parkom in tržnico daje mestu pridih modernosti in sodobnosti. Podobe konja najdemo na mostu preko Dravinje in kot samostojne skulpture.
V neposredni bližini cerkve svetega Jurija, v Starem trgu 35, se nahaja zasebna muzejska zbirka vojaških predmetov avstro-ogrskega obdobja, za katero skrbi in jo redno dopolnjuje ljubiteljski zbiratelj in srčen Konjičan, Robert Vrečko (planinski kolega, član PD Slovenske Konjice), ki nas je prijazno sprejel in pojasnil svojo zbiralsko strast. Razstavljene so sablje, čelade, pokrivala, medalje, razglednice, fotografije, izkopanine Soške fronte in mnogo drugih vojaških, domoljubnih in verskih predmetov, ki nas povrnejo v čas, ko so se naši dedje borili za cesarja v raznih vojnah vse do zloma monarhije in bojev za severno mejo. Večina razstavljenih predmetov se navezuje na čas prve svetovne vojne.
Morda niste vedeli – v sosednji hiši se je rodil in živel Branko Rudolf (1904-1987), ki je napisal vsem znano pesmico o hudi mravljici. Literarna zgodovina ga označuje za polihistorja in erudita, njegovi prijatelji in kolegi pa za vsestranskega genija. Bil je pesnik, pisatelj, filozof, kritik, publicist, direktor SNG Maribor in upravnik Umetnostne galerije v Mariboru. Rudolf je zapustil ogromno dediščino na številnih področjih ustvarjanja, še zlasti na gledališkem, založniškem, novinarskem in tudi na likovno-umetniškem, in med knjigami, članki, eseji je največja zvezda drobna mravljica s črnimi nogami, pred katero se je najbolje skriti. Pozna jo vsak Slovenec in jo zna zapeti (uglasbil jo je skladatelj Marijan Vodopivec). Mravljica je bila prvič objavljena leta 1955 in letos praznuje 70 let. Huda mravljica je torej Konjičanka, na kar so prebivalci izjemno ponosni. Novo obleko in slavo ji je pred desetletji s svojo interpretacijo vdihnila Romana Kranjčan.
Vreme v Slovenskih Konjicah nam v petkovem dopoldnevu ni bilo naklonjeno. Malce je deževalo, bolj rosilo, veter je pihal in z veseljem smo zavili v prijeten Pub Tattenbach, kjer strežejo slavno Minattijevo kavo. Zgodba o kavi in poeziji v konjiškem Starem trgu živi že vse od druge polovice marca 2018, ko so začeli streči prav posebno Minattijevo kavo. Kava z dodatkom cimeta in priloženimi verzi, med njimi tudi tistimi iz Minattijeve najbolj znane »Nekoga moraš imeti rad«, poživlja srce in duha. Še pojasnilo: pesnik, Prešernov nagrajenec Ivan Minatti je bil namreč rojen v Slovenskih Konjicah, lani smo praznovali 100-letnico njegovega rojstva. Takole na kratko njegovo življenje opiše portal MMC RTV: »Ivan Minatti se je po končani osnovni šoli vpisal na gimnazijo v Ljubljani. Po maturi je izbral študij medicine, a ga je med vojno opustil in odšel v partizane. Po vojni je leta 1946 opustil prvotno študijsko izbiro in je nato diplomiral iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Na pesniško pot je stopil leta 1947 z zbirko S poti, s katero je upesnjeval čas NOB-ja. Nedvomno je njegova najbolj znana pesem Nekoga moraš imeti rad, ki je dala tudi naslov njegovi pesniški zbirki iz leta 1963……«
Ob 14.15 smo bili vsi zbrani na prekrasnem Velikem Boču 31a, na parkirišču pred toplim, gostoljubnim Centrom za šolske in obšolske dejavnosti Škorpijon. Obnovljena karavla je idealen prostor za zimovanje otrok med tednom, ob vikendih pa začasno domovanje za pevske zbore, folklorne skupine, različna izobraževanja, planince in pohodnike. Snežne razmere so bile tokrat idealne, točno take, kot jih potrebujemo za obnovitev tehnike hoje in spoznavanje narave na zimskih planinskih poteh. Po prijaznem sprejemu vodje doma, gospe Mirjam Jesenek Mori, in po kratki seznanitvi z varnostnimi ukrepi smo se razporedili po udobnih sobah ( s kopalnico !!!). Skladno s poimenovanji sob so udeleženci postali: koze, mačke, petelini, ovce, konji, zajci, race, piščančki žrebički. Po naključju so si sobo delile 4 vdove, 3 ločenke…..to je bilo smeha 🙂
Pred večerjo smo opravili »izvidniški pohod« po bližnji okolici, se po celcu spustili do nižje ležeče kmetije, zaokrožili okrog malih jezerc, prestopili avstrijsko mejo in se primerno razpoloženi zbrali ob prvi večerji. Seveda so kolegice in kolegi formirali »sladki kotiček«, ki se je šibil od domačih peciv. Preveč, preveč……no, ja, po treh dneh smo lastnicam hvaležni vračali prazno embalažo.
Večerne aktivnosti na taboru so običajno zabavne in sproščene. Dejanu iskrena hvala, ker je s svojo »multimedijsko opremo« in znanjem usposobil potrebne naprave za realizacijo predstavitve »zgodovinskih dejstev«. Udeleženci so namreč pred taborom Adrijani posredovali fotografije iz svojih mladostnih/najstniških dni. Pa smo se igrali – kdo je to? Iskreno, šaljivo, podprto z zgodbami in dogajanji, opisi situacij in krajev, kjer so bile posnete.
Seveda nismo pozabili na Valentinovo; je sicer zmanjkalo časa za recitacije, odlomke iz ljubezenskih pisem, zgodbe o doživljajih in nespretnih ljubezenskih izjavah……so pa udeleženci kreativno poskrbeli, da na »praznik veh ljubezni/prijateljstev« ne bomo pozabili. Danilo je postregel z Milkinimi čokoladnimi srčki, Dena nam je pripela plišaste srčke, Marija nam je naklonila posebno piškotno/srčno medaljo. Malo smo še klepetali, nekateri so igrali remi, brali revije, gledali Youtube posnetke gorskega sveta…….
DRUGI DAN
Vstajanje ob 6.30, ob 6.45 jutranja telovadba, razgibavanje in nekaj ponovitev Pozdrava soncu. Hvala Draganu, ki vsakič znova pritegne zainteresirane kolege in vodi razgibavanje s tehniko dihanja.
Klasični zajtrk ob 7.30 ( turška kava vključena), selekcioniranje odpadkov, pospravljanje pribora, jedilnice in brisanje miz. Iskrena hvala Darinki, ki samoiniciativno poskrbi za ustrezno in zahtevano čistočo jedilnice. Njene roke so zlate, namen cenjen in spoštovan.
Izkoristili smo hladno in sneženo soboto. Vodniki so nas popeljali po markiranih gozdnih poteh do težko pričakovane in v letu 2024 imenovane Naj koče na Žavcarjevem vrhu, ter v nadaljevanju na vrh. Vrh je poraščen, razgledov ni. Jih je pa toliko več izpred prijetne koče, ki je v lasti PD Matica Maribor. Pogled seže globoko do Dravske doline in visoko proti Pohorju. Smučišča so kot na dlani in le nekaj sončnih žarkov je manjkalo, da bi slika bila malce bolj jasna. Sem želela zapisati, da pridemo ponovno naokoli enkrat poleti, pa tega najbrž ne bom predlagala. Zakaj? Naj bo to moje osebno mnenje, ker se z ostalimi obiskovalci nisem posvetovala. Kriteriji, po katerih PZS javno izbira »naj kočo« so znani. Obiskovalci/planinci/ prijatelji/sorodniki/ FB vplivneži aktivno promovirajo kočo in lokacijo in prosijo za čim več glasov. Tako si koča/najemniki za nadaljevanje pridobijo dovolj reklame in morebiti celo privabijo nove obiskovalce.
Bližina avstrijske meje je morebiti prednost za »vikend turiste« in »avtomobilske nedeljske obiskovalce«.
Priznam, cene so normalne in hrana okusna in dostopna, da pa te na vhodu, jedilnici in vsaki mizi posebej pričaka napis v smislu »S seboj prinešena hrana ni zaželena« in dodaten zapis, da je dovoljeno v nahrbtniku prinešeno hrano jesti le na II. platoju pod kočo, pa je žaljivo, nespoštljivo do planincev in v neskladju z etičnim kodeksom planinstva. Razumem ekonomske razloge, željo po profitabilnosti, vendar menim, da naj planinska koča nudi zavetje vsem, tudi tistim, ki popijejo le kavo, čaj ali pivo. V zimskih razmerah pa sploh. Grenak priokus, kljub domačnosti in urejenosti koče.
Pa smo šli…. skupaj nazaj in nekateri še malce naprej po obronkih Kozjaka oz. razpotegnjenega grebena Sv. Duha na Ostrem Vrhu. Medtem smo »umetniki« ustvarjali snežene skulpture. Polžka za ogrevanje, mini sneženi grad za vzorec in mogočnega snežaka z bogato kuštravo frizuro in rdečim metuljčkom. Dokler ga ne stopi sonce, bo zagotovo razveseljeval naslednje obiskovalce doma.
Kaj se je dogajalo po večerji, bom težko ubesedila. Seveda je bilo najprej treba poskrbeti za učne vsebine. Temu so tabori prvenstveno namenjeni. Pripravljen je bil »tekmovalni kviz« za pet ekip s po petimi člani. Tokrat je bilo članstvo ekip prepuščeno naključnemu žrebanju, tako da so bile glede znanja ekipe v startu izenačene. Zanimiva tematika je bila povzeta po VGN izletih iz leta 2024, kjer je bilo celo do 30 udeležencev – na ta način smo ponovili znanja, dejstva in informacije. Ekipe so resno in zavzeto iskale ustrezne odgovore in bile v rezultatih dokaj izenačene. Nikoli ne bodo pozabili na Simona Robiča, Sitarjevec, Adama Ravbarja, Kranja, Golice, domžalskih slamnikov, pritrkovalcev….tudi o Gregorju Mačku in Matevžu Langusu bodo vedeli, pa o sv. Kunigundi, Goričici pri Ihanu, 120-letnici preboja, razliko med tekači in pitanci, rokovnjači, špehmavharji, plajšarji……..
Potem pa Nada (naša stalna kostumografka, šivilja in idejni vodja koreografij) povabi prostovoljce/moške v sosednjo učilnico, kjer se v trenutku formira in kostumira pevska skupina Sestre s tremi back vokalistkami. Dejanu le namignemo, da je na vrsti Magnificova SAMO LJUBEZEN in show program se začne…..ter nadaljuje z naslednjo točko športnikov ob FERRARI POLKI Čukov.
Imeniten večer smo si naredili tudi v nadaljevanju.
Ob tako razpoloženih »tečajnikih« to sploh ni bilo težko.
TRETJI DAN
Moram skrajšati tekst, ker ste že naveličani, kajne? Ne morem, dogajanja je bilo več kot preveč. Bom poskušala takole telegrafsko: jutranja telovadba, zajtrk, pospravljanje prtljage, posteljnine in sob, odhod proti Slovenski Bistrici in vzpon preko Velikega Tinja do Treh kraljev. Parkiranje pri Hotelu Jakec. Pohod po Urškini pohodni poti, seznanitev z njeno tragično zgodbo, vzpon ob smučišču, prečenje smučišča 3 x, prehod pod sedežnico 1 x, postanek pri Urškinem križu, neroden zdrs na zasneženi poti, en poškodovan gleženj, nadaljevanje do Črnega jezera, skupinsko nudenje prve pomoči, prečenje visokogorskega barja, spust do koče na Osankarici in vrnitev po 4,4 km dolgi gozdni cesti do Hotela Jakec. Za večino. Sanja je namreč imela pri Osankarici parkirano vozilo, ki je poškodovanko nemudoma prepeljalo v urgentni blok Splošne bolnišnice Celje, kjer je bila deležna hitre in kvalitetne oskrbe.
K sreči nič zlomljenega, DISTORSIO ATC DEX.
Ko so kolegi v planincem prijaznem Hotelu Jakec opravljali rezime ture in celotnega tabora, je poškodovanka že zaključila medicinsko obravnavo. Konec dober, vse dobro. Poškodovanka pridno počivam z dvignjeno nogo, koristim produkte Aloe Vere in izrekam zahvalo vsem, ki ste mi stali ob strani 🙂
Vtise zbrala in na dooooolgo opisala
Nadja Uršič
Kamnik, 18. februar 2025
