Po delu Evropske pešpoti E7 od Močilnika do Bistre
Ko se 17 iskrivih pohodnikov zbere na megleno jesensko jutro, je že jasno, da bo dan poln dobre volje, čeprav je visoka oblačnost obetala bolj “parno kopel” kot razgledne točke. A nič nas ne ustavi – prav dovolj za živahno kolono, polno klepeta, dobre volje in občasnega sopihanja v visoki oblačnosti, ki je ustvarjala občutek, da hodimo skozi megleno pravljico.
Našo pot smo začeli pri Malem izviru Ljubljanice v Močilniku, kjer voda nežno privre izpod skal. Ljubljanica je pravzaprav prava zvezda, saj voda Ljubljanice na poti do prestolnice prehaja skozi sedem imen in pokrajin – iz Trbuhovice, Stržena, Raka, Pivke, Planinske reke, Močilnika in Retovja – preden se spoji v reko, ki mestu daje življenje in ime.
Sledil je prijeten gozdni odsek – lahka, označena planinska pot, večinoma ravninska in mehka pod nogami. Sprehodili smo se pod avtocesto in železnico, nato pa nas je čakal krajši vzpon do kamnoloma, od koder se odpre lep razgled na Vrhniko in dolino pod nami. Tam smo si privoščili krajšo malico ob »slepem tiru«, kjer so domači prigrizki in čaj iz termovke ob prijetnem kramljanju teknili še posebej dobro. Jesenska idila je bila popolna – megleni oblaki med drevjem, rdeče listje pod nogami in vonj po vlažni zemlji, ki je dišal po jeseni.
Pot smo od kamnolom nadaljevali v gozd, kjer so nas spremljale učne gozdne table, in kmalu smo že zagledali grad Bistra, naš končni cilj. Ob poti stojijo učne gozdne table, ki popeljejo obiskovalca v svet kraškega gozda in spomnijo, da je bila prav Bistra v 19. stoletju pomembno središče slovenskega gozdarstva – tu je delovala celo gozdarska šola. Kaj so Gavge? – mi vemo. Jesenska paleta barv je bila prava paša za oči – rdeče-bakrene krošnje, mokre korenine in drobne kapljice, ki so se bleščale kot biseri na pajčevinah..
V Bistri je sledil tisti del izleta, ki ga imamo vsi najraje – analiza. Po domače: prijeten klepet, toplota Cankarjeve kave z brki. Še vedno odlična družba je ob toplem čaju in kavi že začela ugibati, kam nas bo 23. novembra popeljal izlet v neznano. Vodnica Špela se tudi tokrat ni pustila zvabiti v past – z nasmehom je spretno obšla vsa vprašanja in ohranila skrivnost do naslednjič.
Tako smo zaključili prijetno jesensko turo v pravem planinskem duhu – s smehom, toplimi dlanmi in občutkom, da tudi megla ne more zamegliti naše dobre volje.
Zaključek? Jesen nas je ovila v megleno tančico, a vzdušje je bilo sončno – koraki lahki, pogovori živahni in družba kot vedno – odlična.
Foto: Andrej K., in Špela MP
