Planinski društvi Goriška Brda in Iskra Ljubljana sta na današnjo, pravo spomladansko in cvetočo nedeljo, prehodila Čemšeniško grajsko pot, ki poteka v zaledju Lavrice in Škofljice.
Podaljšali smo jo seveda do razglednega stolpa na Orlah in tudi moje vodenje do obeležja 46 vzporednika, pa ovinkarjenje do dvorca Lisičje je pripomoglo,
da smo prehodili natanko 15 km, kar znese nekaj preko 22.800 korakov.
Omeniti moram seveda, da smo člani Turističnega društva Škofljica na dvorcu Lisičje pripravili presenečenje za nas 36 udeležencev pohoda. Obiskala nas je sama baronica Luisa (Maria Luisa Haller von Hallerstein) v prekrasni renesančni obleki, ki jo je kreirala in sešila Olga Marguč. Baronica je povedala vse o zgodovini dvorca, Olga razložila sestavo obleke….a to še ni vse. Veliko o pridelavi in uporabi lanu nam je še povedala Olga, ki je spekla dve laneni potici. Seveda sta ob našem prihodu hitro končali v naših želodčkih, kot tudi Pečjakovi rogljički, katere je moja Nataša pekla že od 6. ure zjutraj. Njen kuhanček se je tudi prilegel, a ob našem prihodu je bila najbolj oblegana mizica »s ta močnimi zdravili« baroničinega oskrbnika in ključarja Antoniusa (Toneta). Predsednica TD Tončka Pal je predstavila izdelke iz lanu in nekaj pohodov, ki med letom potekajo po krajih občine Škofljica.
Jaz pa sem predstavil našega današnjega vodnika Romana Robasa, legendarnega slovenskega alpinista, gorskega vodnika z licenco IFMGA inštruktorja in reševalca, ki je gorništvu zapisan že več kot 70 let. Bil je član več odprav v Himalajo, med drugim najbolj znane zgodovinske jugoslovanske odprave, ki je leta 1975 po južni steni dosegla vrh Makaluja (8463 m), leta 1979 je bil pri legendarni odpravi na Mount Everest po zahodnem grebenu in še bi lahko našteval. Mi bi se še kar zadrževali na dvorcu, se fotografirali, a pot pred nami je bila še dolga.
Tako smo po vzponu na Molnik (o izkopaninah na njem nam je nekaj povedala
baronica Luisa) in spustu proti dolini, postali ob kupu na grmado nametanega dračja, o katerem govori legenda o kmetu, ki so ga napadli razbojniki in ga ubili, da bi mu ukradli izkupiček od prodaje vola, le prišli do vasice Orle in se pri gostilnici takoj podali na razgledni stolp. Na hitro sem razložil, kaj in kam v celotnem 360 stopinjskem krogu vidimo, saj se nam je približevala ploha, ki nas je na srečo obšla. Sledil je spust do izhodišča na Lavrici in prijatelji iz Goriških Brd so iz kombijev potegnili vinogradniške proizvodne produkte….preko 150 je pri njih vinskih kleti in zadružna klet, ki je največja v Sloveniji.
Resnično težko je bilo torej slovo, ki smo ga zaključili s petjem, objemi in dogovoru, da se ponovno srečamo na kakšni planinski turi.
Nad tem je bil navdušen tudi Mitja, predsednik Turističnega društva Lavrica, ki nas je celotno pot vodil, oziroma iskal skrite markacije.
Zapisal organizator Franci Hrastar 15.3.2025
