V spomin Janu po neznanih poteh do Orožnove koče
V nedeljo, 7. junija 2026, se nas je 13 planincev – sodelavcev in članov Društva rekreativcev MOL ter planinskih prijateljev iz PD Iskra Ljubljana – podalo na tradicionalni pohod v spomin našemu Janu Skobernetu, ki je Bohinj in njegove gore vedno nosil v srcu. Sončna in prijazna nedelja je bila kot naročena za pohajkovanje po bohinjskih gozdovih in planinah.
Naše izhodišče je bilo pri znamenitih Hanssenovih skakalnicah v Poljah pri Bohinjski Bistrici. Prav tam je bila leta 1929 postavljena prva 50-metrska skakalnica na območju nekdanje Jugoslavije, ki jo je zasnoval norveški inženir Hanssen. Skakalnica je bila v tistem času pravi tehnični in športni podvig, danes pa ostaja pomemben del bohinjske športne dediščine.
Ker bi bil pohod po običajni markirani poti verjetno nekoliko preveč predvidljiv, je Tinca tudi tokrat poskrbela za kanček raziskovalnega duha. Namesto klasičnega pristopa smo krenili po manj znanih stezah. Najprej smo se povzpeli po strmi trim stezi na Žlan, nato nadaljevali mimo roba gozda nad Reparjem, po gozdni cesti in vlakah proti Podluknji. Tam se je začel bolj strm in na posameznih odsekih tudi precej skrotast del poti, ki pa nam je kljub nekaj dodatnim kapljicam znoja ponudil številne zanimive poglede in doživetja. Šele višje smo se priključili običajni markirani poti proti Orožnovi koči.
Posebna zanimivost dneva so bile ostaline vojaških poti in karavel nad Bohinjem, ki so v času prve svetovne vojne oskrbovale enote na soški fronti. Tinca nam je med potjo pokazala nekaj manj znanih ostankov tega obdobja. Bohinj je bil tedaj pomembno zaledje soške fronte, saj je po Bohinjski železnici potekala oskrba vojakov in prevoz vojaškega materiala proti Krnu in Tolminu. Ob teh poteh so nastajala prava vojaška naselja z barakami, skladišči, bolnišnicami in delavnicami. Takšnih zanimivosti na običajni planinski poti zagotovo ne bi opazili.
Čeprav je bila izbrana pot nekoliko daljša in na posameznih odsekih kar pošteno strma, je dobra volja ves čas ostajala na visokem nivoju. Pogovora, smeha in planinskih zgodb ni manjkalo. Še posebej prijetno je bilo ob prihodu do Orožnove koče na planini za Liscem, kjer smo si privoščili daljši počitek. Tam je Franci, kot se za skrbnega oskrbnika koče spodobi, poskrbel, da želodčki niso ostali prazni. Ob dobri hrani, lepih razgledih proti Črni prsti in prijetnem druženju je čas kar prehitro mineval.
Ko smo si nabrali novih moči, nas je čakal še spust. In kakšen spust!
Tudi tokrat ni šlo po najbolj običajni poti. Po neoznačenih stezah smo se spustili proti Kobli, kjer nas je že čakal nasmejani in prijazni voznik Boštjan. Tako smo udobno zaključili še en lep planinski dan.
Posebno priznanje pa si zasluži Rafael.
Medtem, ko smo se ostali zadovoljni odpeljali proti Ljubljani, je imel on pohod do Orožnove koče zgolj za ogrevanje. Po zaključku ture je namreč sedel na kolo in se z njim odpeljal vse do Ljubljane. Rafael, bravo – za tak podvig si zaslužiš posebno planinsko medaljo.
Za nami je ostal še en lep dan v gorah, poln prijateljstva, spominov na Jana, novih odkritij in prijetnih trenutkov. Verjamemo, da bi bil tudi Jan zadovoljen, ko bi videl, kako smo skupaj uživali v njegovem ljubljenem Bohinju.
zapisala: Špela Manfreda Prevec
slike prispevali Špela in Adrijana
