Za spominski pohod izbrali 1682 m visoko Belsko planino, čudovit planinski vrt, kjer narava ne potrebuje vrtnarja, da bi uživali v lepotah in pisanosti spomladanskega planinskega cvetja.
Pridružili so se nam inPlaninci, bilo nas je več kot 90.
Z avtobusom smo se pripeljali do Križevca od koder smo krenili mimo pašnikov Pustega rovta do zapornice.
Cesta se vzpenja po prečnem vzponu večinoma skozi gozd. Hodili smo v
senci, nad nami pa je že bilo lepo sončno vreme.
Velikokrat smo se ustavili in občudovali naravo in razglede.
Tudi pogovora, šal in modrosti ni manjkalo.
Kaj kmalu smo prispeli do Belske planine.
Malce smo se še sprehodili naokoli, saj so nas vabili raznobarvni šopki cvetja, pri pastirski koči smo žigosali in se okrepčali.
Sledil je spomin na naše pokojne planince. Kar 19 jih je že, naj ostane tako še dolgo. Spomine smo zaključili s posnetkom Avsenikove pesmi Kadar bom vandral in Najina naveza. Manjša skupina se je vračala po cesti, ostali pa po lovski poti. Nismo hiteli, čim dlje smo želeli ostati na toplem soncu in v objemu narave. Na Križevcu smo sedli v vozila in se odpeljali do Zoisovega parka, po bližnjici smo prispeli do Doma Pristava. V domu Pristava smo imeli naročen topel obrok. Okrepčali smo se in odžejali, sledile so skupinske fotografije in že smo se peljali proti Ljubljani.
Iskrena hvala vsem, ki ste prispevali k uspešni izvedbi pohoda – vodnikom Špeli, Ivani, Ludviku in Franciju, šestnajstim spremljevalcem, inPlanincem, vsem fotografom ter seveda vsem udeležencem.
Vsak izmed vas je bil nepogrešljiv člen v tej skupni zgodbi.
