Poročilo z izleta v neznano – ko niti šofer ni vedel, ali bo šel levo ali desno.
Izlet je organiziran v sklopu razpisa Slovenija planinari.
Ko se petdeseterica iskrivih planincev odpravi na izlet v neznano, je že jasno, da bo dan vse prej kot dolgočasen. Z avtobusom smo krenili iz Ljubljane, naš ubogi šofer pa je kmalu spoznal, da je edina stalnica le Franci, ki je z nagajivim nasmehom poskrbel, da smo dolgo ohranili vtis skrivnosti. Šele tik pred ciljem, z nekaj dobro odmerjenimi namigi, je Janja pravilno razvozlala uganko – gremo v Goriška Brda! Za nagrado je prejela »Eifflov stolp« in majčki. Tisti, ki je šel z nami, bo vedel o čem govorim.
In kaj nas tam čaka? Najprej kulturna dediščina, seveda. Tudi takšna, ki jo morate večkrat slišati, da si jo zapomnite: žbatafur. Po domače: “ven ga dej” – majhen prizidek k hiši ali kleti. Čisto brško, čisto zanimivo in čisto dobro za planinsko debato.
Na Dobrovem so nas prijazno sprejeli domači vodniki iz PD Brda, ki so nas popeljali po svojem gričevnatem raju. Sonce nas je božalo, mi pa smo se ves čas sprehajali med vinogradi, mimo zorenja polnih kakijev in mimo vinskimi kleti, ki so nam skoraj mežikale, a smo jih tokrat pustili za drugič – ker nas je v Gradu Dobrovo čakalo kosilo.
Kakiji? O, teh nismo videli samo od daleč.
Ko so domači vodniki slišali naše navdušenje nad oranžnimi zakladi, so kar stopili v akcijo – poklicali so domačine, ti pa so do večera zbrali kar štirinajst gajbic kakijev za nas. Le kje še najdeš takšne ljudi? Delovni, srčni, gostoljubni – pravi Brici.
Hodili smo po Črnici, eni izmed devetih Češnjevih krožnih pešpoti, poimenovanih po starih briških sortah češenj. Vsaka pot je nekaj posebnega: unikatna, pisana, bogata z razgledi, ki ti za trenutek ustavijo korak. In naši razgledi? Od zahodnih Julijcev pa tja do Nanosa. Neprecenljivi.
Žal smo prehodili tudi del območja, kjer je narava nedavno pokazala svojo moč – Bricem izrekamo iskreno sočutje.
Kosilo na Gradu Dobrovo je imelo svoj epilog, ki bo verjetno prešel v planinsko legendo.
Če si naročil mesno jed, si za sladico dobil jabolčni zavitek. Nekateri so ga pogumno zamenjali za kremšnito, ki je bila – morda najbolj diplomatsko povedano – bolj navdušujoča za vegane kot za ljubitelje mesa.
Vsekakor pa se je izkazalo, da je bila menjava jabolčnega zavitka za kremšnito slabša odločitev.
Tudi to je del izleta: kulinarične strategije in drobne sladke napake.
Pot je bila odlično označena – z rumenimi krogi in imeni pohodnih poti – tako da bi se težko izgubili, čeprav bi v tisti čudoviti naravi marsikdo z veseljem »tavaril« še dlje.
Po kosilu je do izraza prišel še harmonikar Stojan, našim planinskim nogicam pa se je takoj povrnila energija.
Sledilo je veselo druženje, petje in kar nekaj plesnih korakov, ki so se zavrteli med briškimi zidovi.
Le s težavo smo se poslovili – a ne brez načrtov:
- v Brda se zagotovo vrnemo,
- naši novi prijatelji iz Brd pa bodo kmalu obiskali naš konec, ker Franci že kuje traso, ki jim bo razkrila naše kotičke tako, kot so nam oni svoje.
Vsega lepega je konec? Morda res. A mi smo domov odpeljali poln avtobus dobre volje, svežih vtisov, novih prijateljev in – 14 gajbic kakijev.
Do naslednjega pohoda – ven ga dej in gremo dalje!
Zapisala: Špela MP
