Preteklo nedeljo se je enajsterica junakov planinske druščine zbrala v Kamniku, kjer smo se kljub megli v dolini ob polnih nahrbtnikih in polnem entuziazmu, podali na osvajanje Kamniškega vrha. Jesensko sonce je počasi razbijalo megleni pokrov, a mi smo se najprej vkrcali v avtomobile in se zapeljali do izhodišča na Klemenčevem. Tam smo pustili svoja jeklena konjička in se podali na pot – polni energije in smeha, kot da nas ne čaka 600 metrov višinske razlike.
Pot nas je najprej vodila čez strugo reke, ki jo je poplava malo preoblikovala, tako da smo se spraševali, ali morda ne bi bilo lažje s čolnom. Dvakrat smo prečkali strugo in ob tem udeležencem, ki so imeli nekoliko krajše noge, nikakor ni predstavljalo težav. Voda sicer ni bila globoka, a dovolj hladna, da smo se odločili, da bomo izlet zaključili v pabu in ne v hladni reki.
Vzpon se je nadaljeval skozi gozd, kjer smo pridno nabirali višinske metre. Po dobrih dveh urah so se začeli kazati znaki vrha, in ko smo dosegli Kamniški vrh, nas je pričakalo pravo planinsko sončno razkošje. Medtem, ko je dolina ostala pod odejo megle, smo mi uživali v pogledu, ki bi ga zavidal marsikateri popotnik – kot da smo na otoku v morju megle. Kremne rezine za oči!
Na vrhu pa nas ni čakala le čudovita narava, ampak tudi sladko presenečenje. Nekaj pridnih članov je namreč prineslo domače pecivo, s katerim smo se okrepčali in sladkali, hkrati pa nazdravili septembrskim slavljencem, ki so praznovali rojstni dan.
Spust je potekal po krožni poti, ki nam je ponudila drugačne poglede in nove izzive – predvsem tiste, kako se izogniti kakšnemu drsečemu koraku. A brez padcev, saj smo mojstri! Ko smo se varno vrnili na izhodišče in že zagledali avtomobile, nas je pričakalo še eno prijetno presenečenje – sveži mlečni izdelki iz bližnje kmetije. Po napornem vzponu in spustu so mleko, skuta in ostale dobrote teknile kot prava planinska pojedina.
Za zaključek smo se ustavili še v pabu Pod Skalo, kjer smo nazdravili še eni uspešno osvojeni vrhu in si zaobljubili, da se kmalu spet podamo na kakšno dogodivščino.
Planinska druščina se nikoli ne ustavi, megla gor ali dol!
Zapisala Špela Manfreda Prevec
Foto: Ivanka Ambrožič in Špela
