Medvedkova krožna pot po Medvedjem Brdu – sončni izlet VGN
V soboto, 13. decembra, smo se – kot pravi planinci z dobrim nosom za vreme – odločili pobegniti iz meglene Ljubljane naravnost proti soncu.
Cilj: Medvedje Brdo, prijetna planota na 806 m nadmorske višine, ki je bila za marsikoga od 32 udeležencev do tega dne še popolna neznanka. Megla je ostala spodaj, mi pa smo se že ob prihodu kopali v soncu in dobri volji.
Ker se izlet ne začne brez pravega uvoda, smo dan odprli z jutranjo kavico v Piceriji in gostilni Tavžentroža – preverjeno učinkovita motivacija za hojo in razmišljanje. Nato smo se podali na Medvedkovo krožno pot, kjer ni manjkalo raziskovanja, opazovanja in reševanja nalog. Res je, kakšno številko smo preskočili, saj so bile označbe ravno v fazi obnove, a to nas ni zmedlo – pot je lepo speljana skozi gozd in čez planoto ter ponuja obilico priložnosti za spoznavanje drevesnih vrst, gozdnega bontona in drugih zanimivosti.
Eden lepših postankov je bil pri cerkvici sv. Katarine, ki po ljudskem izročilu stoji na mestu nekdanje kapelice iz okoli leta 1200. Kronika Zavraške župnije navaja, da sedanja cerkev stoji na temeljih iz 11. stoletja, ostanki freske sv. Jurija pa segajo v 15. stoletje. Valvasor jo omenja kot eno izmed 27 podružničnih cerkva Vrhniške župnije, ustno izročilo pa pravi, da so v času kuge tu pokopavali umrle iz Vrhnike. Cerkev je bila leta 1684 predelana iz gotskega v renesančni slog, ponovno leta 1911, v zadnjih letih pa lepo obnovljena s pomočjo krajanov.
Danes sodi med nepremično kulturno dediščino – in miren kraj za kratek postanek.
Pot nas je vodila tudi mimo doma CŠOD, kjer šole izvajajo obšolske dejavnosti, nato pa smo se z jasnim ciljem (in malo tekmovalnega duha) povzpeli še na Šinkov grič (814 m) – najvišjo točko poti. Razgledi so bili nagrada za trud: Triglav, Storžič, Snežnik, Krim, Javorniki in še cela druščina hribov, kamor je neslo oko, levo, desno. Sledil je zaslužen počitek – martinčkanje, fotografiranje in uživanje v razgledih.
Posebno poglavje si zasluži Šinkova domačija, kmetija odprtih vrat. Domačih živali (razen nekaj zajcev) sicer nismo ujeli na delu, smo pa občudovali lepo ohranjeno domačijo v starem kmečkem slogu, s hišo, kjer kraljuje kmečka peč in prava kamra. In potem – presenečenje dneva: legendarni “planinski WC”, prava mala atrakcija, ki je sprožila več navdušenja, smeha in fotografij, kot bi si kdo mislil. Nekateri pravijo, da si poti brez tega postanka skoraj ne bi mogli več predstavljati.
Po krajšem oddihu smo se po gozdni poti podali novim raziskovanjem naproti in kmalu sklenili krog tam, kjer smo ga začeli – pri Tavžentroži. Tam smo poskrbeli za prazne želodčke, suha grla in sladke zaključke, kot se za spodoben izlet spodobi.
Polni lepih vtisov, dobre volje in s soncem še vedno v mislih, smo zapustili Medvedje Brdo ter se vrnili v megleno Ljubljano – a z nasmehi, ki so meglo zanesljivo preglasili. Takšni izleti znova potrjujejo, da dobra družba, malo radovednosti in kanček nagajivosti vedno vodijo v pravo smer.
Medvedje Brdo smo osvojili, sonce ujeli, naloge (skoraj) vse rešili – zato lahko mirno rečemo: izlet je uspel.
Z veseljem pa že pogledujemo naprej – vidimo se zopet prihodnje leto, na kakšni novi (ali pa že znani) poti Odseka varstva gorske narave.
Zapisali: Cirila in Špela
