Če mislite, da ste že doživeli vse – pomislite še enkrat. V soboto, 21. junija 2025, se nam pridružite na spominskem pohodu – na vrh z razgledom, na Široko nad Mostom na Soči.
Zakaj je to posebna tura? Ker do izhodišča ne gremo z avtom, ampak z vlakom – prava pustolovščina po tirih.
Ker bo razgled z vrha tako lep, da bodo vaše pohodniške palice zaploskale.
Ker bomo lahko pokukali še v sirarno in preverili, če res drži, da je sir z domačega hriba boljši od tistega iz hladilnika.
Vse to v prijetnem spominu na našega kolega Jana – s korakom, nasmehom in toplino.
Spominski pohod za Jana – nasmeh in razgled
sobota, 21. junij 2025
Če je bila kdaj sobota pisana na kožo planincem – je bila to gotovo tista, ko smo se v spomin na našega prijatelja in sodelavca Jana, človeka razgleda, duhovitosti in planinske duše podali na razgledni Široko nad Mostom na Soči.
29 vedoželjnih planincev se je zgodaj zjutraj vkrcalo na vlak v Ljubljani. Že vožnja z vlakom je bila prava avantura, ki bi Janu zagotovo izvabila nasmeh – še posebej tisti dvonadstropni vlak na poti domov, kjer smo se čutili kot turisti v lastni deželi. Pot nas je vodila po čudoviti Bohinjski progi, ki je že sama po sebi muzejska izkušnja. Velja za eno najlepših in tehnično najbolj zahtevnih prog v Evropi. Bila je del t.i. “železne povezave” Avstro-Ogrske z Jadranom, ki je omogočala hiter prevoz iz Dunaja v Trst. Skozi tunel pod Bohinjsko sedlo, dolg kar 6327 metrov, zgrajen davnega 1906, smo zapeljali kot skozi čas. Vlak je veselo rezal pot med bohinjskimi drevesi, skozi postaje, kjer je čas obstal. Potovanje po tej progi je pravo doživetje – tako zaradi naravne kulise, kot tudi zgodovinskih posebnosti. Zapomnili smo si Hudajužna (Huda Južna“ najverjetneje pomeni nekaj v smislu “težko prehodno, divje južno pobočje” – kar lepo opisuje teren nad dolino Bače, kjer leži ta odmaknjena železniška postaja sredi skoraj neokrnjene narave in ena najbolj skrivnostnih in odmaknjenih postaj. Brez cestnega dostopa, sredi gozda, dostopna le peš ali z vlakom – in nas pripeljal v Most na Soči. Kraj, kjer se Bača in Soča srečata v modro-zeleno jezersko oazo.
Na postaji, ki je prava arhitekturna razglednica, smo zavihali hlače in pot pod noge. Do vrha Široko nas je vodila zmerno razgibana gozdna pot, speljana mimo samotnih domačij, raztresenih po pobočju kot spomini na stare čase. Sonce nam je delalo družbo, ptiči koncert, v srcu pa prijetno hvaležen spomin na Jana.
In potem – razgledi! Z roba, ki ga domačini hudomušno imenujejo kar “Pekel”, smo obstali – a ne od groze, temveč od lepote. Odprl se je pogled, ki bi še angela osupnil. Od Kanina, Vršiča, Krnskega pogorja, Bohinjskih gora, vse do Vogla, Tolminskega Migovca (Mahavšček) in naprej do Rodice – vsak vrh, ki smo ga poimenovali, je bil kot zdravica Janu. Tam nekje med vsemi tistimi vrhovi bi si Jan gotovo v mislih že rihtal naslednjo turo.
Da bi bilo doživetje popolno, so domačini na robu razgleda oz. Pekla postavili še… Jezusa iz slame. Tiho stoječ čuvaj doline.
Kosilo na turistični kmetiji Široko je bilo točka presežka. Krave na paši, domača skuta, odlični štruklji in razgledi, ki jih ne pozabiš. Sladica z razgledom in zgodbo.
Za konec – povratek. Iz Mosta na Soči smo se vkrcali na tisti legendarni stari vlak brez klime, ki je dihal na škrge in nas počasi pripeljal do Jesenic. Tam pa: preskok v prihodnost – dvonadstropni vlak, klimatsko ohlajen, ki nas je švignil nazaj v Ljubljano. Kombinacija stare šole in nove tehnologije – kot Jan: modrost preteklosti s pogledom naprej.
Polni vtisov, novih poznanstev – vsak z mislijo, da nas je Jan tisti dan nežno usmerjal – v razglede, v smeh in v zahvalo, da smo skupaj. Zapisala Špela M. Prevec
