Na Šmarno goro v jutro mlado
Na Šmarno goro zdaj veselo gremo
Razgled je krasan, ljubljanska ravan
Se koplje že v soncu, kot v pravljici je dan…..(Vilko in Slavko Avsenik)
Člani Pd Iskra Ljubljana ( 20 nas je bilo) smo v četrtek, 6. 2. 2025 s parkirišča v Tacnu zakoračili proti Rocnu, se v Spodnji Kuhinji odcepili proti Grmadi in po Mazijevi stezi v pravi “alpski maniri” dosegli vrh. Potem pa navzdol na Sedlo in mimo kapelice sv. Sobote na vrh Šmarne gore. Med potjo smo pogledovali proti bližnjim Polhograjcem, na vasice ob vznožju, polja in travnike ob Savi, ponovili nekaj dejstev o gozdu in varovanju habitatov, občudovali belino razcvetelih telohov in z nestrpnim pričakovanjem ob enajsti uri pozdravili gospoda Miho Ledineka, ki je z izjemno dinamiko in osebnim žarom predstavil zgodovino romarstva, cerkve, njenih poslikav in opreme, zvonika, protiturškega obzidja, pokopališča duhovnikov….
Udeležencem je zdaj jasno, kdo je bil Gregor Maček, kako je takratno prebivalstvo upodobil slikar Matej Langus, kako pogosto je France Prešeren obiskoval svojega strica Jakoba, ki je nekaj let služboval na Gori, koliko tehtajo bronasti zvonovi, kaj je “pritrkovanje” in kdaj se izvaja, kakšne so “potresne” in “požarne” maše, kje so Turki imeli postavljeno kuhinjo, zakaj zvonijo poldne na gori 30 minut prej.
V nadaljevanju smo se pogreli v kmečki izbi Gostilne Ledinek. Miha je z nami delil intimno družinsko zgodbo o neverjetnih začetkih mladega para, ki je z dobro voljo in obilico mladostnega poguma celoten vrh počasi obnovil, ustrezno ohranil ter nam z ekipo/razširjeno družino ponudil možnost, da vse dni v tednu ob vsakem vremenu tu najdemo prijazno zatočišče in gostoljubne gostitelje. Dodano pričanje o “čudežu na Triglavu leta 1983”, ko je strela z jasnega zadela njegovo Joži in je preživela praktično brez posledic, nam je zadrgnila grlo in orosila oko. Poduk nam, da bomo tudi v bodoče predivni pri planinarjenju in hvaležnost vsakemu dnevu, ki ga preživimo v naravi in dobri družbi.
Imenitno je bilo…..še pridemo na Šmarno goro 🙂
zapisala Nadja Uršič
