Hladno zimsko jutro je v soboto, 18. januarja 2025, prebudilo skupino 18 planincev, ki smo si zastavili skupni cilj: osvojiti Veliki Javornik, najvišji vrh pogorja Bohor.
Do izhodišča v vasi Jablance smo se pripeljali s petimi avtomobili. Pot smo sprva začeli po cesti, nato pa kmalu zavili na gozdno stezo, ki nas je z nekaj prečenji mestoma romantično zaledenelega Dobrovskega potoka pripeljala v bližino slapa Ubijavnik. Kratek, a strm vzpon z nekaj stopnicami in jeklenicami, ki so služile kot opora, je ogrel še najbolj premražene.
Na poti smo opazili skalnato območje, kjer je v preteklosti gnezdil sokol selec, znan kot najhitrejša žival na svetu. V strmem navpičnem letu ob napadu plena namreč lahko doseže hitrost do osupljivih 320 km/h.
Pot nas je vodila naprej proti partizanski bolnici v Travnem lazu, kjer smo si ob ogledu notranjosti privoščili krajši počitek in se vpisali v vpisno knjigo.
Mraz ni popuščal, ob pogledu na zasneženi gozd se je na trenutke zazdelo, da smo se znašli sredi ledenega kraljestva. Ko pa so nas naposled obsijali že težko pričakovani sončni žarki, se je pred nami naslikala prava zimska pravljica. Sonce nas je spremljalo še naprej in kmalu smo dosegli vrh Velikega Javornika, ki se s svojimi 1023 metri ponaša z nazivom najvišje točke Bohorja. Vrh, označen s kamnitim stebrom, je bil že v začetku 19. stoletja določen kot trigonometrična točka 1. reda. Območje je poznano tudi kot eno redkih naravnih rastišč navadne jarice v Sloveniji.
Kljub strnjenemu gozdu, ki obdaja območje vrha, Veliki Javornik nesramežljivo ponuja razgled na Snežnik, Lisco, Kum in del Kamniško-Savinjskih Alp. Po vpisu v knjigo in krajšem postanku smo pot nadaljevali proti domu na Bohorju. Namenoma smo za trenutek skrenili z glavne poti, da smo za trenutek postali na očem nekoliko skriti razgledni točki, od koder se je odpiral pogled na morje megle, iz katere so se veličastno dvigale Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe, pozdravljali pa so nas tudi Trdinov vrh, Snežnik in Kum.
Pred prihodom do planinske koče se je večina odločila še za skok na 982 metrov visoki Veliki Koprivnik, do katerega vodi kratka, 15-minutna pot. Tisti, ki so ta vzpon izpustili, so nas počakali pri koči na Bohorju, ki je bila od odcepa za Veliki Koprivnik oddaljena približno 15 minut hoje. Po zasluženi malici in sprostitvi na svežem zraku pri koči je sledil še sestop v dolino. Zaradi ponekod zaledenele poti so bile dereze nepogrešljiv pripomoček, ki je bistveno olajšal našo vrnitev.
In še številke: prehodili smo 10,4 km, premagali 650 m višincev, hodili 4,5 h in naredili približno 18.000 korakov.