V nedeljo, 25. oktobra se je v okviru nadomestne ture sedem
gorohodcev in gorohodk pod vodstvom vodnice Alenke Sakelšek odpravilo pod Cipernik.
Čarobnost po dežju oziroma snegu opranega neba, ki se sicer ni razkrival v svoji modrini, se je začela že na začetku naše poti, ob jezeru Jasna. Strma pot je
ob straneh ponujala čudovite razglede na sosednja Razor in Prisojnik, oba že pošteno odeta v zimska oblačila. A tudi mi smo že kmalu zagazili v prvi letošnji sneg in pogovor je zamolknil v pozornost vsakega koraka. Napor je bil poplačan
takoj, ko se je klanec uro pred vrhom Cipernika umiril, saj sta nas pred tremi leti obnovljen Mojčin dom in lastnik Primož več kot navdušila. Ne le z ambientom, čarobnost lično postrežene hrane je bila več kot navdušujoča.
Pred spustom je bil čas za uživanje v lepotah gorske verige, ki se je odpirala pred nami Špik, Škrlatica, Razor, Prisojnik…. Bil je čas za načrtovanje prihodnjih poti in seveda za obvezno skupinsko obeleženje trenutka.
Pot po smučišču navzdol, sicer prav tako strma, je z nekaj zdrsi potekala precej lahkotneje. Čeprav smo v tem delu občudovali jesenske barve, smo bili udeleženci mnenja, da je šlo za pravo zimsko turo. Ne le zaradi uporabe derez, ampak tudi zaradi prave zimske pokrajine na našem cilju.
Ob modrovanjih na različne teme je večina kmalu dosegla dolino, kjer nas je že
čakal moški del pohodnikov.
Tura se je, tako kot običajno, z rezimejem končala na Dovjem.
Udeleženci smo kljub nekolikanj umazanim oblačilom odšli domov ne le zelo hvaležni naši vodnici za skrb in vodenje, ampak s številnimi vtisi prve letošnje zimske ture.
