Stolpnik (1012 m) – pomlad nas je že čakala
Zadnja februarska sobota nam je podarila dan, ki bi ga človek zlahka zamenjal za april. Dvanajst nas je, dobre volje in še boljših namenov, krenilo proti Stolpniku – najvišjemu vrhu Konjiške gore nad Slovenskimi Konjicami. Sonce je imelo glavno besedo, mi pa smo mu z veseljem sledili po poti, ki je že dišala po pomladi.
Ob robu stez so nas pozdravljali prvi telohi, nežne kronce in pogumni zvončki. Narava je na široko odprla vrata nove sezone, mi pa smo – kot se za planince spodobi – poleg razgledov nabrali še nekaj mladega čemaža. Seveda z občutkom in spoštovanjem do narave.
Stolpnik s svojimi 1012 metri ni visok le po številki, temveč tudi po razgledih. Na vrhu nas je pričakal razgledni stolp in, jasno, nihče ni ostal spodaj. Vsi smo se povzpeli do vrha, ker se za žig na vrhu stolpa pač spodobi malo potruditi. Razgled? Neprecenljiv. Na vse strani – prav vseh 356 stopinj, kot smo se hudomušno strinjali – se je odpirala širina. V daljavi se je bleščal Triglav. Le koliko planincev nam je tisti hip mahalo z njegovega vrha, smo se spraševali z nasmehom.
Na vrhu je sledila zaslužena malica iz nahrbtnikov – od klasične planinske do skoraj gurmanske izvedbe. V hribih je vsaka malica najboljša, še posebej, če je začinjena z razgledom in dobro družbo. Skupinsko fotografijo sta nam prijazno naredila mlada motorista, ki sta se na vrh pripeljala iz smeri Črešnjice – še en dokaz, da gora povezuje.
Sestopili smo po krožni poti, kar je našemu izletu dalo prijetno raznolikost. Na posameznih odsekih nas je še presenetil sneg, ki je pod nogami prijetno zaškripal in nas spomnil, da je koledarska zima še vedno prisotna. Del poti smo si delili tudi s kolesarskimi stezami, zato smo hodili previdno in pozorno – spoštovanje med pohodniki in kolesarji je vendarle del planinske kulture.
Pot nas je vodila mimo Treh križev, kjer smo za srečo tudi pozvonili – za varne korake, za zdrave noge in za še veliko skupnih tur.
Za konec pa smo se spustili še mimo razvalin starega gradu, ki tiho bdi nad dolino in daje poti pridih zgodovine.
Domov smo se vrnili s soncem na obrazu, rahlo utrujenimi nogami in z lepimi spomini na pravo, skoraj že pomladno planinsko soboto.
Če je to uvod v novo sezono, potem se nam obeta leto polno razgledov, žigov in dobre družbe.
Zapisala Špela
Fotografije: Adrijana, Jožica, Špela
