Izlet v neznano

Ko se je Franci razvajal v Dolenjskih Toplicah, se je z maserjem Štefom seveda kot je pri njemu v navadi, zapletel v debato o hoji v hribe. In domačin mu je omenil, da rad hodi na bližnji vrh pogorju Kočevskega Roga. Pa sta se zmenila in skupaj obiskala Pogorelec (816 m). Franci je tako dobil idejo za planinski cilj izleta v neznano. Res neznan večini planincev, ki niso doma ravno s tistega konca bo dovolj zagonetna uganka za celotno pot od Ljubljane do izhodišča. Poleg tega ima še drug bližnji vrh z nenavadnim imenom Sedlata gorica. To pomeni, da je bilo potrebno uganiti kar dve imeni.

Pa smo šli. Udobno z avtobusom. In ugibanje se je začelo takoj ko smo se usmerili na jugovzhod: Mirna gora, Trdinov vrh, Krašnji vrh, Trška gora)….. Čeprav smo se iz Novega mesta usmerili že proti Straži, pravega odgovora ni in ni bilo…dokler ni mladi rod uporabil sodobne tehnike in Roman je izstrelil: Pogorelec in Sedlata gorca. Ker Franci ni bil čisto zadovoljen je še enkrat pogoooglal in popravil: Sedlata gorica. Nagrada je bila oddana, mi pa smo že parkirali v

Podturnu in vzeli pot pod noge. Po le desetih mintah smo prispeli do razvalin gradu Rožek in že imeli prvi postanek pred grajsko vinsko kletjo, kjer so točili belo in črno vsem mimoidočim. Grad so v 13. st. sezidali vitezi Rožeški, nato je večkrat menjal lastnike, dokler in v 19. st. dokončno razpadel.

Da ne bi izleta prehitro zaključili smo vodniki in pomočniki prav hitro priganjali naprej. Po vijugastih položnih gozdnih poteh, ki so bile prekrite z mokrim listjem, na koncu pa še po strmih skalah, je bilo treba kar previdno stopati. Usmerjale so nas zanimive markacije v obliki padala z rdečo piko. Po slabih dveh urah smo prispeli na vrh, ki je bil žal v objemu mokrega oblaka, tako da smo se v izmenah ogrevali v mali brunarici poimenovani »Zavetišče kanja«. Tako nismo mogli užiti razgledov s širokega travnega vrha, ki služi kot vzletišče padalcem. Mogoče pa je to razlog za naslednji obisk v jasnem vremenu. Vračali smo se po drugi poti in mimo Vile dile po kakšnih tridesetih minutah prišli do koče Polharskega društva Polh v vasi Pogorelec, ki ima danes le eno naseljeno hišo (Nekdanja kočevarska vas je bila leta 1942 požgana).

Prijazna polharja sta nam povedala nekaj o življenjskem prostoru polhov in polharski tradiciji v teh krajih. V preteklosti so jih lovili zlasti za mast v zdravilne namene. Vraža da hudič polhe žene je znana že od 17. stoletja, navdahnilo pa jo je skrivnostno nočno življenje v širnih gozdovih. Še slaba urica hoje delno po cesti in delno po nenačtovanih in neznanih strmih in spolzkih bližnjicah, ki smo jih vsi srečno premagali, in že smo bili pri avtobusu, ki nas je zapeljal do zasluženega kosila v gostilni Ogulin v Mirni peči. Po tem pa je sledilo še težko pričakovano veselo druženje s petjem in plesom ob zvokih harmonik našega kolega Braneta in domačina. Ura odhoda je prišla ravno takrat, ko je bilo prešerno razpoloženje na višku. Spominjali se bomo tega lepo preživetega dne po vsem drugem kot po sivem vremenu!
Vtise strnila
Adrijana

Hits: 13