V zgodnjem, sončnem jutru smo se planinci zbrali na našem zbirnem mestu, polni pričakovanja in dobre volje. Avtobus je bil do zadnjega kotička napolnjen z nasmehi in pogovori, ki jih je spremljala rahla skrivnostnost – kam nas bo letos peljala pot?
Vse se je razkrilo kmalu po prehodu skozi Trojanski predor. Nekdo je glasno ugotovil: “Letos gremo v Prlekijo!” Navdušenje je naraslo, ko smo izvedeli, da je naš glavni cilj hipodrom v Ljutomeru, dom prleške kasaške tradicije. Naša prva postojanka pa je bil Pavletov “drugi dom”, kjer nas je že na daleč pričakal s širokim nasmehom.
V njegovi družbi smo se počutili kot doma, saj so njegovi prijazni prijatelji in sosedje iz vasi poskrbeli za odličen dijačinski golaž in domače vino, ki je navdušilo vse prisotne. Mlada harmonikarja sta nas s svojo glasbo ves čas zabavala in poskrbela, da je bilo vzdušje veselo in sproščeno.
Naslednja postaja je bil Ljutomer, kjer smo si ogledali znano lončarsko delavnico Žuman. Lončarska tradicija v Ljutomeru in okolici ima globoke korenine, ki segajo v čas, ko je bilo lončarstvo ključen del vsakdanjega življenja lokalnega prebivalstva. Zaradi bogatih nahajališč gline v prleškem območju je lončarstvo postalo ena izmed najpomembnejših obrti v regiji. Lončarji so ročno izdelovali predmete za gospodinjsko uporabo, kot so vrči, sklede, lonci, pekači in shranjevalne posode, ki so jih domačini uporabljali pri kuhanju, shranjevanju hrane in drugih vsakdanjih opravilih. Ena od posebnosti prleškega lončarstva so glineni “pütarji”, značilne posode za shranjevanje vode ali vina, ki so bile nekoč nepogrešljive v gospodinjstvih in vinogradništvu. Pütarji so bili cenjeni zaradi svoje funkcionalnosti, saj je glina naravno hladila tekočino, obenem pa so jih krasili edinstveni okrasni vzorci, značilni za prleški stil. Ti vzorci so pogosto vključevali stilizirane rastlinske in geometrijske motive, ki so jih mojstri oblikovali z vrezovanjem ali poslikavo.
Sprehodili smo se po mestnem jedru, kjer nas je pot vodila do muzeja v Ljutomeru, kjer nam je lokalni vodič z navdušenjem predstavil zgodovino mesta in zanimivosti regije. Pa pojasnil nam je tudi zakaj se Grosmanov festival fantastičnega filma in vina odvija prav v Ljutomeru, ki je znan kot kraj, kjer je začetnik slovenskega filma. Prav v Ljutomeru je dr. Karol Grossmann posnel prve slovenske filmske posnetke že leta 1905.
Vrhunec dneva je bil seveda obisk hipodroma v Ljutomeru, kjer smo z navdušenjem poslušali pripoved gostoljubnega predsednika kluba. Pojasnil nam je razliko med kasom in galopom, ter nas popeljal v bogato zgodovino ljutomerskega kasaštva. In ni jahač, ampak voznik. Ljutomerski kasači so pomemben del kulturne in športne dediščine Ljutomera in širše Prlekije, saj gre za eno najstarejših in najuglednejših tradicij kasaškega športa v Sloveniji. Posebnost ljutomerskih kasačev je njihova izjemna hitrost, ki je rezultat več dejavnikov: dolgotrajne selekcije, odličnih naravnih pogojev, specifičnega načina treniranja in predanosti lokalnih rejcev ter trenerjev. V zgodovini so bili ljutomerski kasači že pregovorno hitri in zanesljivi, kar dokazuje znamenita anekdota, da so konji iz Prlekije v 19. stoletju prišli v Trst kar 14 dni prej kot drugi konji iz različnih delov Avstro-Ogrske monarhije. To je bilo posledica njihove izjemne vzdržljivosti, hitrosti in sposobnosti dolgotrajnega kasa, kar je omogočalo prevoz poštnih in tovornih vozov hitreje kot običajno. Poleg tega so ljutomerski rejci skozi generacije razvili skrbno selekcijo, pri čemer so izbirali najboljše žrebce in kobile za nadaljnjo rejo, s poudarkom na hitrosti, vzdržljivosti in stabilnem značaju.
Pomembno vlogo pri razvoju ljutomerskih kasačev je odigral tudi Kasaški klub Ljutomer, ki je bil ustanovljen leta 1875 in je eden najstarejših kasaških klubov v Evropi. Klub je skrbel za organizacijo kasaških dirk, sistematično vzrejo in trening, kar je še dodatno prispevalo k izboljšanju kakovosti konj. Ljutomerski kasači so že v zgodovini dosegali izjemne uspehe na dirkališčih doma in v tujini, kar velja še danes. Danes ljutomerski kasači še vedno sodijo med najboljše v regiji in so simbol ponosa ter tradicije Prlekije. Letos obeležujejo 150 let od prve kasaške dirke, prihodnje leto pa bo praznovanje 150 let delovanja kasaškega kluba – nepozaben dogodek, ki smo ga že vsi označili v svojih koledarjih. Seveda smo bili povabljeni na njihov derbi, kjer nas bodo z veseljem ponovno gostili.
Polni vtisov smo dan zaključili na Turistični kmetiji Sonja, kjer smo se okrepčali z odličnim kosilom. Tam smo izvedeli, da mimo njih poteka Jakobova pot, kar je takoj sprožilo idejo za naš večdnevni izlet v prihodnje.
S soncem v srcu in nasmehi na obrazih smo se pozno popoldne odpravili proti domu, hvaležni za čudovit dan, dobro družbo in vse lepe trenutke, ki jih bomo še dolgo nosili v spominu. Prlekija nas je ponovno očarala in prepričani smo, da se bomo kmalu vrnili.
